Ljudje imajo kar nekaj težav z razumevanjem resnice. Najverjetneje že zato, ker se niti ne moremo poenotiti, koliko je resnic in katera je tista zares prava. Resnica je bila vedno predstavljena kot ena in edina.
Vsa vzvišena nad ozkogledim dokazovanjem posamičnih strani. Potem smo ugotovili, da je resnic pravzaprav več, ker ima vsak svojo in trdno verjame vanjo. Ampak to se še vedno kreše z našim prepričanjem o eni in edini resnici.
To prepričanje je celo tako močno in globoko, da smo kar naredili kompromis in smo rekli, da je »podresnic« res lahko več, ampak ena in edina, tista resnična, se skriva v presečišču vseh ostalih.
Resnica je precenjena, predvsem pa izjemno zlorabljen pojem. Z njo se olepšuje tam, kjer je ni. Predvsem pa je po navadi nihče ne opazi, kaj šele prizna, kjer se zares pojavi.
Rek celo pravi, da je resnica precenjena.
Sama se glede tega ne bi znala opredeliti, sem pa prepričana o nečem drugem. O tem, da resnica ni tako zelo zapletena stvar, kot jo v praksi prikazujemo. Glede resnice se zapleta predvsem tam, kjer so z njo obsedeni.
Dovolite, da pojasnim.
Nasprotje resnice je laž. Laž je sankcionirana in vsi težimo k resnici. Pa vendar smo si ljudje celo izmislili nekaj, kot je bela laž. Pomeni, laž je laž in lagati ni lepo. Bela laž pa je pravica do laži, saj smo si jo na neki način pri sebi uspeli opravičiti. Kaj ni že kar izziv takole razpredati o resnici in lažeh?
Kakšna zagonetka so šele naša življenja. Če imate radi izzive, vas vabim k naslednjemu razmisleku. Vzemite si nekaj časa in ob svoji ljubi skodelici kave ali čaja pomislite, kolikokrat in o čem ste se v preteklem dnevu (de)belo zlagali ljudem, ki so bili v stiku z vami. Enako za nekaj dni, morda vam uspe v razmislek ujeti cel teden.
Ta vaja je resnično zabavna in zanimiva, seveda če premorete, da je tudi iskrena. Presenečeni boste, kolikokrat se ugriznete v jezik, koliko besed pojeste, koliko misli premišljeno zadržite zase in v sebi, koliko »belih« laži vam uvidevno uide z jezika ipd.
Vaja je izjemna za samospoznavanje, za ugotavljanje svojih prednosti, skritih vzorcev, svojih šibkih točk, spoznavanje svojega načina mišljenja, vrednot in prepričanj. To je igra za enega. Takoj ko smo namreč z nekom v stiku, se nam dogodijo marsikateri »filtri«.
Popolnoma prav je, da jih imamo, vendar nam v samem bistvu služijo za ne tako pomembne stvari. Ena njih je, da se trudimo delati vtis. Druga je, da se trudimo ugajati. Tretja je, da se preračunljivo dobrikamo. Vsega je. Le tiste prave iskrenosti in resnice ne. Morda smo pretirano sproščeni le ob partnerju. Njemu ali njej povemo na neki točki zveze več, kot bi smeli. Včasih celo preveč.
Ravno tu, v partnerstvu, pa bi morali ohranjati te »filtre«, ki jih tako zavzeto uporabljamo drugod. Zveza mora ohranjati vznemirljive tančice belih laži, če želimo v njej na dolgi rok ohranjati vznemirjenje in strast.
Kakor koli, tako pri svojem delu, prav tako pa tudi v zasebnem življenju srečujem marsikoga. Tako kot mi vsi. In moram priznati, da me manj vznemiri neobčutljiva neposrednost kot osladna prijaznost. Predvsem zato, ker vem, da slednja to ni.
Ljudem je lažje biti iskren, veste to? Lažje je biti neposreden, preprost, celo odrezav in nepremišljen. Mnogo napora in energije pa moramo vložiti, ko premišljamo, kako bomo nekaj sporočili. Če res izjemno poenostavim, lahko rečemo, da poznamo torej tri tipe oseb.
Prve so tiste, ki zaradi necenzuriranega podajanja svoje »resnice« postanejo že nesramne in vulgarne.
Druge so tiste, ki so zaradi izjemnega osebnega manka, dokazovanja ali stremuštva prešle meje prijaznosti in potrebne zadržanosti. Z njih se cedita med in mleko.
In kot tretje so tiste, ki sodijo v zlato sredino. Vedo, kje, kdaj, kako in s kom lahko. In s kom ne. Kar koli že. Če se vam zdijo zadnji stavki smešni, me veseli. Meni se ne zdijo. Najpomembnejša skupina, skupina uravnovešenih ljudi se drastično krči.
To je utrujajoče. Še malo, pa nam bo na eni strani ostala samo kategorija »norcev«, ki se nam bodo po mili volji primitivno drli na ušesa z izgovorom, da samo sporočajo svojo resnico. Na drugi strani pa je gneča povzpetnežev, ki stokrat obrnejo napisano in izgovorjeno besedo. Z jasnim ciljem.
Ustrezati in ugajati, da pridejo do svojega. Ena stran je torej – milo rečeno – nadležna, druga že kar srhljiva.
Ne vem, kaj menite vi. Meni se to ne zdi pretirano dobra izbira. In kaj ima pri vsem tem resnica? Ne vem, to je moja. Če pa podate še vi svojo in najdemo njihovo presečišče, morda pridemo do res zares resnične resnice.
Ta pa je zagotovo dejstvo, da stvar resnice ali laži nikoli ni bila le stvar percepcije posameznika, temveč predvsem vsiljevanje ideologije tistega, ki je bolj vešče, načrtovano, vztrajno in premišljeno branil svojo.
Res-ni-co.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumen pa je na voljo TUKAJ.
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.
