Prišel dan, ko se boste odločili, da boste vse sprejeli takšno, kot je – stavek, ki se na prvi pogled sliši rahlo filozofsko, v resnici pa vsebuje tisti mehki notranji preobrat, ki ga v pozitivni psihologiji pogosto opisujejo kot preklop iz boja v sprejemanje. To ni pasivnost. To ni predaja. To je trenutek, ko prenehate obračati svet na silo in začnete prepoznavati, da ste prav vi tisti, ki ga lahko oblikujete drugače – z bolj lahkotnim dihom in manj notranjega bojevanja.
V tempu, kjer se zdi, da moramo biti hkrati uspešni, umirjeni, vedno motivirani in še nekoliko bleščeči, je pritisk po popolnosti skoraj samoumeven. A popolnost je mit, ki vas drži v nenehni napetosti.
Sprejemanje ne pomeni, da opustite ambicije – pomeni, da si vmes ne lomite hrbta zaradi nerealnih pričakovanj.
Ko se odločite, da boste stvari videli takšne, kot so, se zgodi nepričakovano: zmanjša se notranji šum. Poveča se prostor za tisto, kar vas resnično radosti. In tisto, kar je res vaše.
Sprejemanje kot tiha osebna zmaga
Sprejemanje ni mehka ideja, je trdo delo. Je odločitev, da ne boste vsakega neprijetnega občutka takoj potisnili stran. Da boste prisluhnili telesu, ko vam sporoča, da je utrujeno. Da boste priznali, da vsi dnevi ne morejo biti najbolj produktivni.
V pozitivni psihologiji temu pravijo psihološka fleksibilnost, kar v praksi pomeni: manj drame, več miru.
Gre za drobne, vsakdanje odločitve: sprejeti, da jutro ni popolno; da danes niste najbolj briljantni; da se odnosi odvijajo v svojem tempu. S tem pa nehote pridobite največ – občutek, da obvladate sebe, ne sveta.
Ko sprejmete sebe, svet izgubi ostrino
Največji premik nastane takrat, ko namesto samokritike vključite bolj nežno notranjo pripoved. Ko rečete: „Takšni smo danes. Dovolj dobro.“
V tistem trenutku svet preneha biti sovražen projekt. Ljudje postanejo manj ogrožajoči, pričakovanja manj težka, neuspehi pa le postanki na poti. Sprejemanje sebe vodi v večjo osebno stabilnost, ta pa v mehkejše odnose – ker se vam ni treba več dokazovati ob vsakem koraku.
In prav tam se začne tista prava, zrela svoboda: ko ne potrebujete več zunanje potrditve, da ste v redu.
Trenutek, ko rečete: „Dovolj je. Tako je prav.“
Nekega dne se bo preprosto preklopilo. Morda po napornem tednu. Morda med jutranjo kavo. Morda nekje na poti domov, ko boste preveč izčrpani, da bi se še pretvarjali.
Prišel bo dan, ko boste začutili, da je bolj zdravo odložiti neprestano popravljanje sebe in sveta. Da lahko vdihnete globlje, ko sami sebi ne stojite več na poti. Da je vaše življenje dovolj dobro že zdaj – z vsemi krivuljami, nezaključenimi zgodbami in majhnimi zmagami, ki jih prepogosto spregledate.
To bo dan, ko se boste odločili, da boste vse sprejeli takšno, kot je – in končno začneli živeti malo bolj zase, malo bolj lahkotno in precej bolj resnično.
Foto: Pixabay
Prispevek je bil delno pripravljen s pomočjo umetne inteligence in uredniško obdelan.
