Ringaraje in fajtangarije

ByUredništvo

4. avgusta, 2022

Skoraj bi dala roko v ogenj, da je beseda fajtati ena bolj razširjenih besed leta 2022. Mladi jo že tako in tako uporabljajo, večkrat pa slišim tudi starejše, da opletajo z njo. 

Uporabnica @nadkaku je na twiterju zapisala:

Ni problem v Niki. Problem je v starših, tudi desničarjih, ki so živeli v socializmu in so zajebali pri vzgoji otrok, ki zdaj podpirajo Nikine ideje. Otrokom so nudili le polno rit materialnih dobrin, ki jih sami niso bili deležni, saj so živeli v pomanjkanju.

V njenih besedah je veliko zrn resnice. Starši so o svojem pomanjkanju največkrat govorili le skozi očitke, češ, zakaj se ne učiš, vse ti damo, jaz nisem imel kaj jesti, ti pa mi vračaš z nehvaležnostjo.

Otrok največkrat ni slišal konkretnih zgodb, če pa jih je že, jih ob polni mizi – preprosto rečeno – ni razumel. 

Danes se mladi obilo fajtajo, a ta beseda nima s fajtanjem starejše generacije nobene zveze. Nekoč so fajtanju rekli garanje: nečloveško delo ob pičli hrani, z malo spanja, z dlanmi, ki so bile do krvi razpokane zaradi lopate ali krampa, boleča hrbtenica, s čirom na želodcu. Fajtaliso se na kmetijah, ko so kljubovali oblasti, ko jih je hotela – nora, kot je bila- z davki uničiti. Fajtali so se na gradbiščih, za stroji po fabrikah, ko zaradi visoke norme niso upali niti na stranišče. Še malico, ki so jo prinesli s seboj v kanglici ali zavito v časopisni papir, so pojedli mimogrede. Fajtali so se predvsem zato, da bi bilo njihovim otrokom boljše, da jim ne bi bilo treba delat

Tudi sama sem te besede slišala ne enkrat- tisočkrat. Pa so, žal, šle takrat, v mladosti, ko smo bili trapasti kot noč, skozi eno uho noter, skozi drugega ven. 

Ne bom pozabila tete Francke (1916). Bila je stara pet let, ko se je njen življenjski fajt že začel. Šla je služit na eno kmetijo v Žirovski Vrh. Ker pa je bilo tam okoli veliko sov, ki so jo s skovikanjem strašile, jo je nekoč postalo tako strah, da se je kar sredi noči odpravila skozi gozd nazaj domov. Ni se še začelo daniti, ko je bil ded Luka že pokonci. Prestregel jo je na pragu in jo petletno nagnal nazaj, od koder je prišla. 

Tilka, ki je bila rojena leta 1931, pa je o fajtanju, ki je zaznamovalo njeno življenje, takole pripovedovala:«Rodila sem se dekli, ki je imela že pred menoj več nezakonskih otrok. Koliko točno, ne vem. 

Če jo je otrok preveč spominjal na očeta, ga je dala v rejo ali pa ga pustila na pragu tam, kjer je niso poznali. Mene je imela rada, ker sem bila zelo zala deklica. Pri petih letih se me je naveličala, postala sem pesterna.

Kot varuška domačega sina s posebnimi potrebami sem doživljala grozote, ki se jih ne da opisati. Slaboumen deček, ki je bil od mene starejši skoraj dve leti, me je ves čas grizel in tepel. Nekoč je malo manjkalo, pa bi mi odgriznil nos. Če sem se pritožila, so me njegovi natepli s pasom.

Deček je mučil tudi živali. Če je mačko ulovil, ji je zavil vrat, potem pa jo je vrgel v bližnji potok.

Bila sem stara komaj deset let, ko se me je polastil hlapec. Ob moje drobne kosti se je toliko časa drgnil, dokler mu ni prišlo

Oblačila- skromna obleka in predpasnik- so zato nenehno smrdela po njegovih izločkih, po mačefitu. Vsi so vedeli, a nihče se ni zavzel zame.

Pri dvanajstih letih sem- potem ko mi je prvič poskušal poriniti tisto reč med noge- od te hiše ušla. Zatekla sem se k mamini sestrični, a ne za dolgo. S seboj me je jemala v Ljubljano, kjer je po hišah prodajala maslo in jajca.

Ta čas, ko je barantala z gospodinjo, sem se morala izmuzniti po sobah in krasti. Vedela sem, da se to ne sme, da je to greh, zato sem zbežala v sosednjo vas, kjer so me v gostilni vzeli za deklo. Garala sem od jutra do poznega večera, pa še ni bilo dosti.

Gostilničarka me je lasala in zmerjala, da sem lena in da preveč pojem. Gostilničar mi je včasih prinesel kos kruha, a ga mi ni dal prej, dokler nisem dvignila krila.

Pri petnajstih letih sem z njim zanosila. Ko je opazil, da se debelim, me je 23. decembra nagnal od hiše. Zunaj je ledeno pihalo, nebo je bilo posuto z zvezdami, jaz pa sem zagazila v sneg.

Noge sem imela povite z volnenim šalom, bila sem brez spodnjega perila, brez nogavic. Potrkala sem na vsa okna na vasi ter prosila ljudi, naj me vzamejo pod streho. Bilo je že proti jutru, ko potrkam še pri učitelju in njegovi ženi. Spominjam se, da sem bila do kosti premražena. Ukažeta mi, naj namočim noge v mrzli vodi, ker če jih ne bom, mi jih bodo morali odrezati. Res sem jih komaj še čutila. A je pomagalo. 

Pri njima sem ostala do novega leta. Potem pa so ju po vasi začeli opravljati. Da bi učitelj ohranil dober glas, mi je ukazal, da moram oditi drugam. Na kolenih sem ga prosila, če lahko ostanem, a ni nič pomagalo. S težkim srcem sem se vrnila k mami, ki me ni bila čisto nič vesela. Nobenega usmiljenja ni čutila do mene. Na koncu mi je le dovolila, da si posteljem na 

goli zemlji, a pod pogojem, da otroka, če bo deček, oddam ljudem, ki jih ona pozna. Ker bodo dobro plačali zanj. Na vse sem pristala, tako hudo mi je bilo…«

Zelo fajtarsko zgodbo ima za seboj tudi Boris, letnik 1976. Doma so želeli, da postane duhovnik. Ko se je premislil, so mu odrekli vsakršno pomoč. Prvo zimo je spal na železniški in avtobusni postaji. Dopoldne je drgnil šolske klopi na gimnaziji, popoldne je poprijel za vsako delo, ki se mu je ponudilo.

K maturi je šel v obleki, ki si jo je ”izposodil” v Nami. Imel je srečo, da je kasneje dobil štipendijo in posteljo v Študentskem domu. Študij medicine ni bilo poceni. Fajt je postal njegov način življenja vse do diplome, ki jo je dočakal lačen, brez denarja, brez čevljev, brez dekleta. Danes je ugleden strokovnjak na svojem področju, a fajtov, ki so mu dajali moč, da ni omagal, ni pozabil. 

Se mu pa zadnje čase – to večkrat pove- milo stori pri srcu, ko posluša zgodbice o sodobnem fajtanju. Včasih ga zamika, da bi fajtarje povabil k sebi, na oddelek, da bi gospodične in gospodiči spremljali bolnike in njihov fajt za še kakšno leto življenja.

Zelo dobro vem, kaj je tisti- pravi fajt, in če tudi vas zanimajo zgodbe o njem, vam lahko kdaj še kakšno povem.

MM, tista, ki posluša in piše.

Več o avtorici TUKAJ

Opomba: Mnenja avtorice niso nujno tudi mnenja Uredništva