Robert Golob, Nikita Hruščov in slaba izvedba
Zasedanje Združenih narodov leta 1960 v New Yorku je eno izmed odmevnejših trenutkov v zgodovini svetovne diplomacije. Ne zaradi sprejetja pomembnih resolucij ali uspešnih mednarodnih pogajanj, ampak zaradi nenavadnega vedenja sovjetskega voditelja Nikite Hruščova. Med govorom na zasedanju naj bi namreč udarjal s čevljem po govorniškem pultu. Ta dogodek je postal sinonim za napetosti ti. “hladne vojne”in burno dinamiko mednarodnih odnosov tistega obdobja. Čeprav je dogodek še vedno predmet razprav, pa simbolizira globoko razpoko med Vzhodom in Zahodom v tem obdobju.
Podobno dramatična gesta se je zgodila pred nekaj dnevi. Slovenski predsednik vlade Robert Golob, tudi na zasedanju Združenih narodov, je udarjal z roko po govorniškem pultu. Od izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja je zahteval, naj nemudoma konča vojno.
Možnosti, ki jih nudijo moderni komunikacijski kanali, so številne. Zato gre ob takšnih dogodkih seveda tudi za ambicijo, da dramatičen izraz (udarjanje po pultu) postane nekakšen simbolni trenutek v zgodovini mednarodne diplomacije.
Zgodovinski kontekst hladne vojne in Hruščovov izbruh
Da bi bolje razumeli naravni razvoj dogodkov leta 1960, je dobro razumeti širši kontekst hladne vojne. Po drugi svetovni vojni sta svet namreč delili dve nasprotujoči si velesili. ZDA, ki so zagovarjale kapitalizem in demokracijo, ter Sovjetska zveza, ki je vodila socialistični tabor. Do leta 1960 je bila hladna vojna že v polnem zamahu, mednarodna skupnost pa je bila priča vrsti kriz, vključno s korejsko vojno in tekmo v oboroževanju. Nikita Hruščov je bil znan po svoji nepredvidljivosti in pogosto tudi burkaškem obnašanju.
Vzporednice z govorom Roberta Goloba
Incident s Hruščovim se je zgodil med zasedanjem generalne skupščine 12. oktobra 1960. Med razpravo je filipinski delegat Lorenzo Sumulong kritiziral Sovjetsko zvezo. Očital ji je, da so tudi oni kolonizatorji, saj zatirajo narode v vzhodni Evropi. Hruščova je to močno razjezilo. V enem trenutku naj bi sezul svoj čevelj in začel z njim udarjati po govorniškem pultu v znak protesta. Kot je prikazano zgoraj s fotografijo, obstajajo zgolj očividci, ki so potrdili, da se je nekaj takega zgodilo. Fotografije ali videoposnetka ni.
Pred nekaj dnevi, skoraj 64 let po Hruščovovem incidentu, je slovenski predsednik vlade Robert Golob, med svojim govorom na zasedanju Združenih narodov, udarjal z roko po govorniškem podestu in pozival izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, naj nemudoma konča vojaške operacije.
Golobov udarec z roko po govorniškem pultu je tako simbolična kot dejanska gesta, ki, podobno kot Hruščovov “udarec s čevljem”, izraža politično in moralno jezo neke struje. Ta je v Sloveniji, kot članici Evropske unije in s tem podpornici Izraela v svojih naporih zagotoviti varnost svojim prebivalcem, v manjšini. Čeprav se okoliščine in kontekst obeh dogodkov razlikujejo, imata oba voditelja skupno najmanj to, da sta s svojimi kretnjami želela opozoriti svetovno javnost nase in na svoje besede.
Razlike in podobnosti
Hruščovov izbruh je bil v prvi vrsti odziv na kritiko, usmerjeno proti Sovjetski zvezi in njenemu ravnanju v vzhodni Evropi. Bil je znamenje njegovega ponosa in zavračanja obtožb o kolonializmu. Golobov nastop poudarja stališče vladajoče skrajno leve struje v Sloveniji glede konflikta na Bližnjem vzhodu.
Oba voditelja sta uporabila govorico telesa kot orodje za poudarjanje svojih stališč. Hruščov je s svojim dejanjem izrazil jezo in sovražnost do zahodnih obtožb. Golob je močno poudaril stališče Slovenije, da je Izrael agresor in je ustavitev vojne zgolj v njegovi moči (kot npr. Rusija v Ukrajini). Zanimivo, da je takšno stališče v nasprotju s stališči Slovenije kot članice Evropske unije. Kljub temu, da sta oba dogodka ločena za več desetletij in potekata v različnih političnih kontekstih, kažeta, kako voditelji včasih uporabljajo dramatične geste za povečanje vpliva svojih sporočil na globalnem odru. Z veliko mero gotovosti lahko rečemo, da je šlo vsaj v Golobovem primeru za skrbno načrtovan scenarij.
Politične in diplomatske posledice
Hruščovovo vedenje je v zahodnih medijih pogosto prikazano kot znak njegove impulzivnosti in nesposobnosti nadzora nad svojimi čustvi. Njegov udarec s čevljem je bil kasneje uporabljen kot simbol sovjetskega agresivnega pristopa v mednarodnih odnosih. Na drugi strani pa je Golobov udarec z roko prejel mešane odzive. Nekateri so njegovo gesto podprli kot izraz močne moralne drže in poziv k miru. Drugi menijo, da bi moral biti bolj diplomatski. Slovenija je namreč nestalna članica Varnostnega sveta in bi morala delovati bistveno bolj nepristransko. Predvsem glede izkoreninjenja terorizma, vrnitve talcev in doseganja trajnega miru na območju, okoli katerega se vrti aktualna razprava. Ne glede na vse, pa je njegov nastop nedvomno pritegnil pozornost medijev in diplomacije. Žal v veliko primerih predvsem zgražanje.
Slaba izvedba za zaključek
Dramatična gesta Roberta Goloba kaže na zavedanje vloge neverbalne komunikacije. Zavedanje, da so čustva in simbolne geste tisto, kar v današnjem “Instagram svetu” zagotavlja medijsko odmevnost. Osrednji del zgražanja o Golobovem obnašanju namreč zaseda mnenje, da “Instagram diplomacija”, kot jo očitajo Robertu Golobu in Tanji Fajon, znani po svojih puhlicah, ni primerna za izgradnjo ugleda Slovenije na mednarodnem parketu. V prvi vrsti gre za cenenost, ob tem pa tudi za za slabo izvedbo (beri: slabo igro). Tovrstna dejanja kot je npr. udarjanje po pultu, so namreč učinkovita, če so spontana. Če pa so pripravljena in potem slabo izvedena (več kot očitna trema ter “pobeg” z odra), se to vidi že na daleč. Takšna dejanja potem vodijo v ravno obraten učinek za voditelja in seveda za ugled države, kot je bil prvotno načrtovan.
