Samozavesten nastop pred kamero je za pravega državnika premalo
Samozavesten nastop v medijih je premalo za prekvalifikacijo vodilnega politika v državnika. Ko sem sredi leta 2019 napisal tekst Zakaj nas večinoma vodijo bleferji, si nisem mislil, da bo tako odmeven.
Zapisal sem ga namreč z mislijo na nastope takratnega premierja Marjana Šarca in njegove komentarje, da vodi ustrezno politiko do migracij ob tem, da sta Italija in Avstrija napovedali poostritev mejnih kontrol zaradi … nezakonitih migracij. (?!)
Šlo je za razmišljanje o posameznikih, ki zganjajo teater z nastopi zato, da po eni strani delujejo državniško, po drugi pa prikrivajo manjko pravih vsebin.
Dejstvo, da imamo danes z Golobovo vlado praktično enak problem s sosedi in enake besede vladajoče klike kot pri Šarcu in njegovi vladi, je samo po sebi naravnost tragikomično.
Ste dovolj stari, da se spomnite Ivana Krambergerja in njegov boj za pravico in resnico ljudi?
Imel je veliko vrlin, ki so po mojem mnenju ključne za pravega državnika. Strah, ki ga je vzbujal v nasprotnikih, je bil velik. Velik del tega strahu je izhajal neposredno iz raziskav javnega mnenja o njegovi priljubljenosti med ljudmi. Žal ga je srečala svinčena krogla. Baje od nekega pijanega lovca, direkt v čelo. (?!)
Pogreb z vojaškimi častmi osebe, ki je mlajši od 35 let sploh ne poznajo
Ob osamosvojitvi je večina ljudi v Sloveniji verjela, da smo se osamosvojili tudi od jugo socialistične ideologije. Nismo se.
Te dni je bil npr. z vojaškimi častmi pokopan Janez Zemljarič. Človek, ki ni imel nobene (!) funkcije v osamosvojeni Sloveniji. Večina ga danes pozna celo zgolj iz medijev, kot nekakšnega strica, ki je vedril in oblačil po slovenskem zdravstvu.
Vendar ni bil samo to. Bil je šef službe Državne varnosti (SDV, 1973-78), nato notranji minister Slovenije (1978-80), zatem predsednik Izvršnega sveta Slovenije (danes bi temu rekli premier, 1980-84) in nato podpredsednik Izvršnega sveta Jugoslavije (1984-89).
Povedano drugače, bil je najvišji miličnik (politični policaj) prejšnjega režima in celo “podšef” bivše države. S svojimi soborci, katerim Slovenija ni bila intimna opcija, je še kako upravljal z državnim aparatom.
Po pogrebu z državniškimi častmi je tudi formalno postavljen ven iz sence v Sloveniji. S pomočjo svojih soborcev je še zadnjič pokazal kdo je šef in katera struja nam v resnici vlada. Kdaj in kam mu bodo postavili doprsni kip, je samo vprašanje časa in lokacije.
Antijanša refleks
Antijanša refleks, ki ga je ta struja vzpostavila med volivci, je na nivoju Pavlovega psa. Cin cin cin in že se pes slini, saj pričakuje hrano. Kakršnakoli referenca na Janšo v javnosti, in vse je takoj slabo in sporno.
Poglejte, kako se npr. Nova Slovenija trudi za milost volivcev z izjavami, da ne gredo nikoli več z Janšo v vlado.
Mislite, da se bo Aleksandra Pivec, ena boljših političark moderne Slovenije, kdaj znebila črne pike sodelovanja v Janševi vladi?
Pa Zdravko Počivalšek in nenazadnje tudi Matej Tonin, Cigler Kralj, Jerner Vrtovec … ki so vsi po vrsti odlično oddelali svoja ministrovanja.
Kaj je storil Anže Logar na zadnjih predsedniških volitvah? Prav paranoično je igral vlogo “nič nimam z Janšo” v želji in upanju, da bo dovolj volivcev tudi levo od sredine prepoznalo to norost antijanša refleksa Pavlovega psa, ups oprostite, volilnega telesa.
Že po logiki velikih števil bi moral biti tudi na desni vsaj kdo dober, kajne? Pa je strah tranzicijskih veljakov preprosto prevelik.
Kaj pa če se jim sistem sesuje? Sistem, ki je zgolj sistem vzvodov “našizma” in prisile, ne pa vladavina demokracije.
Kaj loči politika od državnika?
Kaj sta potem v osebnostnem smislu imela pokojni Janez Drnovšek in Jože Pučnik ali pa kaj ima npr. Janez Janša, kateremu tudi njegovi največji kritiki priznavajo, da je trenutno eden redkih aktivnih slovenskih državnikov?
Kaj je tisto, zaradi česar se npr. Janše Zemljaričevi old boysi tako bojijo?
Gre seveda za preplet izkušenj, mreže stikov, znanja in osebnostnih lastnosti. Še posebej pa se mi zdi pomembno izpostaviti spoštovanje.
Ljudje, ki vzbujajo spoštovanje, so namreč dostopni. Želijo se povezati z drugimi zato, da pridobijo nov vpogled, kako delujejo stvari. So voditelji, ki se s svojih visokih položajev spustijo na prvo “bojno linijo”. Tam se pogovarjajo s svojimi volivci, postavljajo vprašanja in aktivno poslušajo zato, da resnično razumejo aktualna vprašanja, ki ljudi pestijo.
Razumejo, da takšen pristop pomaga pri iskanju pravih vzrokov težav. Vpogledi, pridobljeni na tako osnovni ravni, so ključni za pomoč pri sprejemanju dobrih odločitev.
Da dobro vodenje države ni tako samoumevno, je vidno danes. Dobrih osem mesecev po nastopu vlade Roberta Goloba.
Grešni kozli kar serijsko
Pri opazovanju Golobovih reakcij na probleme ni težko priti do zaključka, da mu je spoštovanje do drugih velika neznanka. Če gre kaj narobe, so preprosto krivi drugi. Zmerjanje polovice slovenskega volilnega telesa s fašisti ipd. je dokaz sam po sebi.
Trgovci z gorivi so bili krivi za kolone pred črpalkami, za ceno elektrike pač Rusi (80% elektrike Slovenija proizvede doma!), za divjanje cen hrane vojna v Ukrajini, za vrste pred zdravstvenimi domovi pa kar pacienti sami oz. nekakšne interesne skupine, ki pospešeno nagajajo tej vladi.
Razumevanje poti, po kateri hodijo drugi in njihovih občutij, ki jih ob tem imajo, je izjemno pomembno za sprejemanje odločitev. V tem, da si ranljiv, ko priznaš, da nečesa ne veš oz. si to želiš bolje razumeti, tiči velika moč. Vodji omogoča, da se tudi čustveno poveže s svojo ekipo, državniku, da se poveže z volivci.
Če do tega ne pride, se ga bo njegova ekipa vedno močneje bala. Strah jih bo, kdaj bo kdo od njih postal grešni kozel. In slej ko prej nekdo bo, brez skrbi. Samo vprašanje časa je.
Samozavesten nastop pred kamerami in skrbna izbira v kateri studio da in v kateri ne, preprosto ni dovolj za pravega državnika. Brez spoštovanja do ljudi in do njihovih problemov, preprosto ne gre.
Ni težko biti politik.
Je pa očitno precej težje biti državnik.
Edvard Kadič
Več o avtorju tukaj
