Sara Logar, dipl. dietetičarka, naturopatinja in terapevtka Planeta zdravja, v tokratni kolumni razmišlja o trenutkih, ko se zdi, da v življenju stojimo na mestu. Ko um postane ovira in telo edina pot naprej, postane ključna odločitev – prisluhniti sebi na globlji ravni.
Večkrat se nam ljudem zgodi, da ne živimo življenja, ki si ga želimo, ampak smo se s tem sprijaznili, ker je lažje ostajati v varni rutini. Ker nas naši možgani prepričujejo, da je to edina logična izbira. Ker naši možgani ne marajo sprememb, ker jih ne poznajo, jim ne zaupajo, naši živčni sistem je navajen na rutino, in že misel da bi nekaj naredili drugače je lahko strašljiva.
Zato iz dneva v dan živimo svoja majhna življenja. Mogoče na začetku še sanjarimo, da bi nekaj spremenili, ampak potem pride družina, pridejo otroci in ker nismo več odgovorni samo zase, misel o spremembi, o naših sanjah opustimo.
Živimo iz danes na jutri in upamo, da lahko tako ostane čim dlje časa. In vsakič ko nas zamika, da bi nekaj naredili drugače ali pa začnemo sanjariti o nečem, se v naše možgane prikrade milijon različnih izgovorov. In tako smo ujeti v cikel. Redkim se uspe tega cikla rešiti in taki poskusijo, naredijo nekaj novega, včasih ne uspe in preden bi sploh poskusili še enkrat, že obupajo.
Ampak, če bi zares poslušali svoje telo, če bi za sekundo izklopili možgane in začutili telo, bi ugotovili, da telo kriči, da nam že leta želi nekaj povedati, telesu je neudobno, telo je nesvobodno. Mi živimo nesvobodno, ampak smo si vse to sami skreirali.
Živeti svobodno
V zadnjih letih se je nekaj občutno premaknilo in ljudi, ki si želijo živeti svobodno ali pa vsaj poskusijo, je nekoliko več. Ampak na nas je, da naredimo tisti korak. Sprememba ni enostavna, potrebno je nazaj začutiti telo, začeti predelovati leta zastalih čustev, ki so se nakopičila v telesu, in izkušnje, ki smo jih potlačili v upanju, da smo z njimi opravili.
Na našo srečo ali nesrečo se vse izkušnje, vsa čustva, vsi dogodki nalagajo v naše telo in ostanejo tam, večkrat tudi do konca življenja in del tega se lahko prenese tudi na naslednje generacije. Ja, odkrili smo, da z rojstvom nismo čisto nepopisan list papirja.
Ampak nekaj v nas se je premaknilo, zavest ljudi se je zares dvignila in začeli smo odpirati našo skrinjico. To delo ni lahko, je strašljivo, ampak tako zelo potrebno. To je ključ, da dobimo nazaj svoje življenje, da se osvobodimo, da si zaupamo, da se sprejmemo.
Ko se zdi, da smo obtičali
Ko se nam zdi, da ne moremo več naprej, da smo obtičali, da je vsak dan enak prejšnjemu, ali pa ko smo prebrali že ogromno knjig, se udeležili veliko tečajev in nam je v teoriji že vse jasno, ampak naše življenje pa še vedno nespremenjeno, je čas da gremo v akcijo in prebrano spravimo v občutenje.
Naši možgani, naš živčni sistem je navajen na eno in isto realnost, da počnemo stvari na enak način, zato nas bo vedno oviral pri tem ko bomo mi želeli nekaj spremeniti, ker nas na tak način želi zaščititi. Zato je ključno, da se sprememba začne s spremembo v naših možganih v našem živčnem sistemu. In pri tem nam lahko pomagajo različne somatske tehnike.
To so prakse, ki nas preko telesa povezujejo z našim notranjim doživljanjem, z občutki, čustvi, navadami in nezavednimi vzorci. Temeljijo na razumevanju, da telo in um nista ločena, temveč neločljivo povezana.
Podpora
Skladno s tem rastejo številni dogodki, številni krogi, srečanja, somatska doživetja in še milijon drugih tehnik, ki so se razvile za našo podporo. Ker je proces ponovnega občutenja telesa, vračanja vase, sprejemanja čustev in predelava travm lahko zelo naporen in boleč ni potrebe, da gremo čez to sami.
Pomembno je, da se obdamo z ljudmi, ki nas bodo spodbujali, potiskali iz cone udobja, nam stali ob strani in nas sprejemali. Iz potrebe se je razvilo veliko skupnosti, ki ustvarja varen prostor, prostor v katerem ni več prostora za nevoščljivost, sodbo in zavist. Prostor v katerem si ljudje lahko zaupajo, polno živijo sebe in odkrivajo kako soustvarjati boljši svet.
Iti iz cone udobja, iz poznanega in začeti delati stvari, ki se morda okolici ne bodo zdele logične, ki jih okolica ne bo odobravala je strašljivo, ampak je nagrada tako velika, da brez tega, da vsaj poskusimo nekaj narediti drugače ne moremo reči, da smo zares živeli.
Sara Logar, dipl. dietetičarka in naturopatinja, terapevtka Planeta zdravja
[Foto: osebni arhiv]
