Tjaša Ravnikar

Nihče ni enak pri dvajsetih, tridesetih ali petdesetih. To pa še ne pomeni, da ne moremo v skladu s svojimi spremembami hkrati uravnovešati in razvijati svoje partnerstvo.

Še vedno nismo toliko osveščeni, samoreflektivni in samozavestni, da bi si občasno »kar tako« privoščili posvet za pare, kot na primer redno hodimo na pregled zobovja oz. si vsaj vsake toliko časa privoščimo dopust.

Ne gre za to, da bi iskali napake ali si brez potrebe privoščili luksuz. Gre za »higieno zveze«, ki bi v kar tretjini primerov pravočasno preprečila razhod in razpad družine. Gre za osvežitev, popestritev in uravnavanje kompasa. Hudiča, še gume nam usrediščijo v avtomehanični delavnici, da sinhrono in usklajeno delujejo za skupen cilj.

Ne razumite me napačno. Nisem primerek kakšnih fosilnih ostankov, ki bi nasprotoval možnosti izbire in svobodi odločitve. Oboje močno podpiram. Skušam pa povedati, da če je ločitev novodobni privilegij, ki je včasih predstavljal sramoto, se danes trend na trenutke že obrača.

Pari in posamezniki se velikokrat znajdejo pod družbenim pritiskom in očitki, če ne naredijo tega velikega koraka, takoj ko nekaj »ne štima« in so – bog ne daj – pripravljeni počakati, se potruditi ali težavo premostiti. V praksi vsak dan srečujem posameznike in pare, katerih ločitev nikoli ne bi bila prva ali edina izbira, vendar kljub temu postanejo »žrtve miselnosti«, ki jim določa vlogo borca za svoje pravice, zagrizenega pripadnika sekte »osebnostna rast« in ideologije »svoboda«, pa čeprav o njej ne vedo niti tega, kaj to pravzaprav v resnici je, ali tega, da je spoznavanje le-te popolnoma neodvisno, ali smo v zvezi ali ne. Naj kot zanimivost izpostavim malo statistike.

Odstotek parov, ki se ločuje oziroma razhaja drugič, je bistveno višji kot tisti, ki predstavlja prvo ali celo tretjo ločitev oziroma razhod.

Odstotek parov, ki se ločuje oziroma razhaja drugič, je bistveno višji kot tisti, ki predstavlja prvo ali celo tretjo ločitev oziroma razhod. To bi najverjetneje lahko podkrepili z razlago, da se prva ločitev dogodi stežka, saj nam predstavlja nekaj novega, neznanega, posledično strašljivega. Predstavlja nam popolno rekonstrukcijo življenja, vrednot, prioritet in miselnih prepričanj.

Prvič je težko. Pretrese naše dojemanje ljubezni, zvez, poroke in družine. Na glavo obrne vse, v kar smo verjeli in kar smo poznali, partnerjem pa po večini predstavlja poraz in neuspeh. Ločitev v drugo steče hitreje, saj so partnerji pripravljeni manj počakati in manj potrpeti. Podobna izkušnja je že za njimi in s tega vidika jim je tokratna izkušnja manj »sveta«, občutek imajo, da nimajo več na voljo vsega časa tega sveta, da bi se »sprijaznili« z »manj« ali »slabše«, pa tudi otroci so starejši. In zakaj torej tretje zveze statistično obstanejo? Malo pa morda vendarle zato, ker končno ugotovimo, da smo mi sami edina konstanta svojih ločitev.

Seveda je vsak par zgodba zase. In namen mojega pisanja je daleč od sodbe ali pametovanja. Je zgolj ponujanje različnih vidikov v razmislek, in tokratni je, da kakorkoli obračamo zgodbe, smo mi tisti, ki moramo prevzeti odgovornost, ki moramo v skladu s svojo vizijo spreminjati in usrediščiti vsake toliko sebe in enako pomagati našim ljubim, saj vendarle delujemo za skupno dobro, za skupen cilj. Ne smemo vsakokrat dvomiti o svoji prvi izbiri, če opazimo, da se je naše »gnezdo« malo ali pa krepko »razpustilo«. Seveda se partnerja čez čas spreminjata.

Nihče ni enak pri dvajsetih, tridesetih ali petdesetih. To pa še ne pomeni, da ne moremo v skladu s svojimi spremembami hkrati uravnovešati in razvijati svoje partnerstvo. Prav tako kot sta smotrnost človeškega življenja zorenje in razvoj, je hkrati to bistvo partnerstva. In če pomislimo, da se ob večkratni menjavi partnerja vsakokrat postavimo na izhodiščno točko, na nov štart, na začetno izhodišče, ne glede na to, kje smo osebnostno mi sami – potem se moramo predvsem zavedati, da nas čaka veliko dela.

Najverjetneje nič več, kot če bi ga vlagali v svojo že obstoječo zvezo, prav zagotovo pa ne manj. Začetni hormoni in navdušenja se namreč sčasoma umirijo, in to ne glede na zaporedno številko vaše zveze in takrat boste vedno znova postavljeni pred enak izziv.

Verjamem, da je naša dolžnost, da poskusimo popraviti tisto, kar že imamo, obuditi, kar smo gradili in v kar smo do zdaj verjeli. To je vendarle bila naša lastna in zavestna izbira. Verjemite, pa čeprav se sliši še tako osladno … nikoli ni več enako kot prvič.

Prvi zakon je pomemben in obsežen gradnik nas kot osebnosti in ključna celica za zdravo in uravnoteženo rast in razvoj naših potomcev.

Prvi zakon je pomemben in obsežen gradnik nas kot osebnosti in ključna celica za zdravo in uravnoteženo rast in razvoj naših potomcev. Seveda ni vedno lahko in ni vedno volje. Niti nikjer ne piše, da je to edino prav. Je zgolj nekaj, kar dolgujemo pomembnemu delu sebe in svojim ljubim.

Potruditi se in poskusiti. Tako si vsaj nekega dne ničesar ne bomo mogli očitati ali gojiti obžalovanja. In vse, kar moramo usvojiti, je drugačen način mišljenja. Kot smo vajeni negovati fizične rane, da se ne poglobijo, vnamejo, ognojijo in posledično ne ogrozijo našega celega bitja, moramo enako negovati morebitne čustvene rane, da ne ogrozijo naše zveze.

Sprotno naslavljanje nesoglasij, nesporazumov, nezadovoljstev in konfliktov preprečuje nastanek zamer, očitkov in odtujevanja. To nam ne omogoča le ohranjanja kakovostne in zadovoljujoče zveze na dolgi rok, hkrati ohranja tudi naše bistvo, avtentičnost, mladostno lahkotnost in razigranost. Morda je vse, kar potrebujete, da bi to udejanjili, le pogled z novega zornega kota, ki vam ga bo z veseljem in v duhu »preventive« predstavil strokovni neznanec.

Ampak, da ne bo pomote. Ko in če pa pride čas za slovo, ko dokončno sprejmete nepovratne odločitve in stojite za njimi z vsem svojim bistvom – takrat brez slabe vesti in pomislekov za seboj zaprite vsa okna in vrata ter odkorakajte novim veseljem življenja naproti. Ne pozabite pa na kulturo razhoda, saj je vsak konec hkrati tudi vaš zametek za začetek.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ

Opomba: Mnenja avtorja ne odražajo nujno tudi mnenja uredništva

Komentar: