Sindrom izgorelosti – problem sodobnega načina življenja
Ali poznate simptome sindroma izgorelosti? Čutite nenehno utrujenost, izčrpanost ne glede na količino spanca, ste brezvoljni in se težje spopadate s službenimi nalogami, ki ste jih včasih opravljali kot za šalo? Vse našteto je lahko posledica izgorelosti pri delu oziroma sindroma izgorelosti.
Dolgotrajna izpostavljenost visokim stopnjam stresa
Zavedati se je potrebno, da izgorelost ne nastane čez noč. Ob dolgotrajni izpostavljenosti visokim stopnjam stresa v poslovnem okolju se počasi kopičili. Ko temu nismo več kos, bomo začutili prve znake izgorelosti.
Kdo je najbolj nagnjen k izgorelosti?
Velja neko splošno prepričanje, da so nekateri poklici uvrščeni v izjemno stresne, kar sicer drži. Svoje delo lahko označijo za zelo stresno na primer pirotehniki, gasilci ali piloti. Vendar zgolj dejstvo, da so nekatera delovna mesta bolj stresna kot druga, še ne pomeni, da je na delovnem mestu visok odstotek izgorelosti zaposlenih.
Burnout – sindrom izgorelosti na delovnem mestu
K izgorelosti so nagnjeni predvsem tisti, ki se svojega dela, strank in sodelavcev lotevajo skrajno odgovorno in požrtvovalno. Imajo veliko želje in entuziazma, so perfekcionisti, pesimistični in tekmovalni ljudje, ki si želijo popolnega nadzora. Ta način delovanja ni niti približno povezan z nevarnimi in stresnimi poklici, temveč je lastnost posameznika.
Začetek sindroma
Sindrom se razvija postopoma od začetne faze ‘medenih tednov’, ko je človek poln optimizma, entuziazma, energije, kreativnosti in predanosti delu.
Če oseba nima prilagodljivega vzorca obvladovanja stresa, je seme izgorelosti posejano. Sledi zmanjšanje zadovoljstva in učinkovitosti pri delu. Sčasoma se na vedenjski ravni to kaže v nižji uspešnosti, povečani stopnji bolniške odsotnosti, zamujanja in včasih menjave službe.
Čustvena izčrpanost in fizični simptomi
Čustvena izčrpanost je prisotna na čustveni ravni. Oseba postane nezainteresirana, ne razvija odnosov in se ne povezuje z drugimi. Pojavi se tesnoba, občutek nemoči, izguba zanimanja in motivacije, čustvena praznina, občutek izgube smisla, apatija in depresija.
Čustvena slika sindroma izgorelosti se bo prenesla tudi na konkretne telesne simptome. Pojavi se kronična utrujenost, izčrpanost, zmanjšana imunost, glavoboli, bolečine v mišicah in težave s spanjem.
Pogosto se človek niti ne zaveda, da pri delu izgoreva. Dejavniki, ki največkrat pripomorejo k pojavu tega sindroma, so občutek zmanjšanega nadzora nad dinamiko dela in sposobnostjo odločanja.
Pomembno je omeniti, da lahko včasih k poglobitvi izgorelosti pripomorejo osebne težave, saj človek izven delovnega okolja nima dovolj podpore oziroma ventila, da bi se lahko sprostil.
Preprečevanje in okrevanje po izgorelosti
Na situacijo glejte objektivno
Prvi in najpomembnejši korak pri preprečevanju in okrevanju je prepoznati (priznati) težavo in poskušati objektivno pogledati na situacijo. Preglejte svoje vrednote, cilje in kazalnike uspeha. Začnite pri zastavljenih ciljih, ki so dosegljivi. Za tiste, ki jim grozi izgorelost je značilno, da so običajno nerealno visoki.
Na novo definirajte cilje, ki ste si jih zastavili. Zmanjšajte intenzivnost dela, vzemite si več časa za dnevne, tedenske in letne, čim bolj aktivne počitnice.
Več spite. To med drugim omogoča možganom, da procesirajo informacije, zbrane čez dan.
Ustvarite dnevno rutino
Ustvarite svojo dnevno rutino tako, da spoštujete lastni ritem. Gre za dnevne cikle telesnih funkcij, za presnovne in kemijske spremembe. Te vplivajo na stanje budnosti in spanja, pa tudi na krvni tlak, raven hormonov in telesno temperaturo.
Najpomembnejši del svojega dela opravite v času dneva, ko imate največ energije in koncentracije. Preostanek časa namenite manj pomembnim opravilom ali morda zbiranju informacij za naslednjo delovno nalogo.
Ne pozabite ohraniti notranjega ravnovesja tako, da si vzamete čas zase. Družite se z družino, prijatelji, pojdite v kino ali v naravo.
Včasih metode samopomoči niso dovolj in takrat je vsekakor vredno razmisliti o strokovni pomoči. Pomagate si lahko z psihoterapevtskimi obravnavami, po potrebi pa tudi s psihofarmakološko terapijo.
Z osebnim pristopom psihologov, psihoterapevtov in psihiatrov dosegamo odlične rezultate pri reševanju različnih življenjskih stisk, stresa in psihičnih težav.
vir Foto: Pexels
