Skopost in razsipnost smo nekako pomešali
Kam privede pretirana varčnost in grabljenje materialnih dobrin? Vprašanje, s katerim se človeštvo že od nekdaj ukvarja. Tudi Molière se v svojem nekaj stoletij starem klasičnem besedilu Skopuh poigrava s podobnimi vprašanji, kot si jih po skoraj celem svetu zastavljamo tudi danes.
Njegovi odgovori so zaviti v piker humor in vodijo v zabavne situacije, v katerih se znajdejo slikoviti značaji odrskih likov. Realno življenje – povezano s skopuhi in grabežljivci – pa ni niti malo zabavno.
V tetralogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače, lahko preberete kar nekaj zgodb, ki so povezane z denarjem, grabežljivostjo, lakomnostjo…Še več je tistih, ki govorijo o razsipnosti.
Tudi sama sem poznala eno precej skopuško gospo. Bila je zelo betežna, pa sem ji nekoč rekla: “Nič vam ne manjka, privoščite si toplice, fizioterapijo, kakšno pomoč…”
Jezno, kot da bi bila zdrava kot dren, je skočila pokonci: “Vsak mesec plačujem v zdravstveno zavarovalnico, naloga države je, da poskrbi zame! Ne bom špogala svojega gnarja!”
Kljub bogastvu je- tako so včasih rekli – živela ”kot pes na ketni”. Za Jožeta in Minko je vsa vas vedela, da je takrat, ko si privoščita ribjo konzervo, pri njima praznik. Kopalnico (banjo) sta uporabljala za odlaganje kake krame, šparala sta s kurjavo.
Zmrzovala sta pri mrzli ali mlačni krušni peči, pod “pojato” pa imela lično zložena drva in klade, ki so gnile in so še danes tam.
Potem je sestro kap, morala je v dom, za Jožeta pa so na CSD uredili nego v domu. Živel je kot revež, a ko je umrl, je bila njegova zapuščina zelo bogata: več kot 300.000€ na bančnem računu.
Obstajajo še neke druge vrste skopuhi. To so tisti, ki radi živijo na tuj račun, svoje pa šparajo, kot da ne bi imeli za kruh. Saj jih poznate, lisjake, kajne?
Predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola, denimo, je v javni register prepozno prijavila kar 125 daril, zamudila pa je tudi rok za prijavo razkošnega brezplačnega potovanja, ki je med drugim vključevalo tudi bogato večerjo in 350-evrsko hotelsko sobo zanjo in njenega moža. Ji je bilo te blamaže, ob zajetni plači, ki jo prejema, sploh treba? Čeprav je verjetno vedela, da se lahko zgodi, da ji bodo prišli na sled, je bila njena lakomnost premočna….
Kako žalostno!
Država paradoksov
Živimo v državi, v kateri vlada kup paradoksov. Verjetno bi marsikateri državljan dal za kakšno mašo, če bi bilo med tistimi, ki upravljajo z denarjem davkoplačevalcev vsaj nekaj ”Jožetov in Mink”.
Kamorkoli pogledamo, vidimo same lopate, s katerimi mečejo denar skozi okno. Dr. Krištof Zevnik denimo piše, da dobavitelji v državnem zdravstvu zaradi preplačanih medicinskih pripomočkov letno zaslužijo vsaj 250 milijonov evrov!
V zadnjih tridesetih letih so na ta račun “zapravili” že 7,5 milijarde evrov ali 7500 milijonov evrov. Ob tej številki človek ostane brez besed. Ljudstvo je za povrhu še do te mere neumno, da ima te ”lopate” za čisto običajne. Za nekaj, kar onim, tam v Ljubljani, pritiče.
Ko je Lady Gaga pred leti na zasebnem letu v Las Vegas, predstavljala svoj prihajajoči album Love for Sale – Ljubezen naprodaj, ovita v boa šal iz bankovcev za sto dolarjev, so se o njeni razsipnosti razpisali vsi svetovni mediji. Ob neki drugi vožnji z letalom in to za naš denar, za 7.352 evrov, se je zgolj tresla gora, rodila pa miš!
DZ je te dni s 55 glasovi potrdil listo ministrskih kandidatov. Vlada ima po novem 20 članov, sestavlja jo 19 ministrstev in en vladni urad. S čim se bo ukvarjalo Ministrstvo za solidarno prihodnost, pa si kljub bujni domišljiji ne morem niti predstavljati.
Ob misli, da švicarsko vlado sestavlja le sedem ministrov, marsikomu pride na misel pregovor, ki pravi, da je iz polne riti lahko srati.
Skopost in razsipnost smo nekako pomešali med seboj tudi na drugih področjih.
Pri pohvali se včasih zdi, da bi raje požrli sami sebe, kot da bi drugega, četudi iz upravičenih razlogov, potrepljali po ramenih.
Ko gre za zlobo, klevetanje, zmerjanje, ja, takrat se pa ”vidi razkošje”!
Zelo radodarni smo tudi pri norostih. Nekdo je dejal, da smo mi, ki imamo RH faktor negativen, potomci nezemljanov, Nina Grand pa žalostno ugotavlja, kako je dediščina Šumijev in Hribarjev postala masa betona, brez odnosa do preteklosti in brez vizije in smisla.
“Od tebe pa težko pade kakšen evro,” mi v šali rečejo, ko povem, da sem Žirovka, zanje je pa že Tavčar pisal, da so od hudiča. A jih potolažim: ko je treba deliti objeme med tiste, ki mi kaj pomenijo, takrat pa tudi jaz vzamem v roke zgoraj omenjeno lopato. In to z veseljem!
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
