Skrivno, a ključno ozadje šolskega pokola

ByUredništvo

5. maja, 2023
Tjaša Ravnikar [Foto: osebni arhiv]

Skrivno, a ključno ozadje šolskega pokola

Ker sem zadnje čase čedalje bolj iskana tudi na področju starševstva, naj nekaj ključnih misli v zvezi s tem napišem tudi tukaj. Zdi se mi pomembno, da glavno nit začuti čim več staršev in ne samo tisti, ki se zbirajo kot moji slušatelji. Že res, da lahko slušatelje starše strnem v dve skupini. Tiste, ki so se znašli na robu obupa, ker že nekaj časa poskušajo vse mogoče, vendar nikakor ne morejo »pomagati« svojemu otroku ali z njim uravnotežiti odnos starš-otrok. Torej tiste, ki skušajo ujeti rešilne bilke v »kurativa« duhu. Pa tiste, ki so zaradi starševstva enostavno odprli svoj um in se odločili kar tako malo nabirati znanje. Ker čutijo, da je tako prav, da jim bo to še prav prišlo in da je preventiva najboljša zaveznica. Vse te enako pozdravljam in sem hvaležna zanje. Težava pa seveda nastane prav takrat, ko ugotoviš, da predvsem vse tiste, ki bi jih ta znanja morala zanimati … jih ne. Oni so vsevedi, in če so oni »gor zrasli in jim prav nič ne manjka«, pa bodo tudi njihovi »ta mali«. 

V sredino tarče

Naj kar takoj ustrelim v sredino tarče. Močna ljubezen naj bo močna v vseh pogledih. Tako v izkazovanju čustev in naklonjenosti kakor tudi v omejevanju. Otrok nimamo, da bi dobili najboljše prijatelje. Seveda lahko prepoznajo v nas neki odtenek prijateljstva, v smislu zaupanja in iskrenosti. Ampak to še ni prijateljstvo. Naša naloga je, da smo STARŠ, ne prijatelj. To, da s svojimi otroki ustvarjamo prijateljsko usmerjene odnose (pomeni, sva bolj prijatelja kot kaj drugega), je zloraba otrok. Potrebujejo temelj, sidro, oporo in varen pristan. To pa jim lahko nudi zgolj zrel starš. Starš je torej avtoriteta. In ne eden med enakimi ob svojem otroku. 

To, da s svojimi otroki ustvarjamo prijateljsko usmerjene odnose (pomeni, sva bolj prijatelja kot kaj drugega), je zloraba otrok. Potrebujejo temelj, sidro, oporo in varen pristan. To pa jim lahko nudi zgolj zrel starš. Starš je torej avtoriteta. In ne eden med enakimi ob svojem otroku. 

Velikokrat me kar stisne, ko slišim tisti znani: »… moj otrok je tako odrasel in odgovoren, kot bi bil on starš. Res je tako zrel, da lahko gojiva prav prijeten prijateljski odnos …« Vem, da nikomur ne diši, kar sledi. Vsem namreč odgovorim, da meni to pove samo, da starš ne zna biti starš. In s svojo vlogo obremenjuje svojega otroka. To, da mora biti otrok zrel in odgovoren bolj, kot mu to pripada po letih, pomeni le, da je takšen moral postati.

Otrokom se meša od preveč izbire

Gremo še naprej? Otrokom se meša od preveč izbire. Počutijo se izgubljeno, nevarno in nesposobno. In kaj počnejo starši? Prepuščajo jim izbiro. Nam se fino zdi, ker lahko omogočamo svojim otrokom veliko, pa fino se nam zdi, ker smo tako moderni in sodobni starši, da imajo otroci doma skorajda hotelski zajtrk. Ne. Hotel je hotel in zgodi se tu in tam. Nič ne bo narobe, če bomo večino časa za svoje otroke stvari izbirali in določali mi. Nasploh omejujmo njihovo izbiro. Vse bo dobro, če si bodo kako stvar nekaj časa želeli. In jo pričakovali. O njej sanjarili ali se zanjo potrudili. Sklepajmo dogovore, ko je čas za to. Ne pri treh letih, ker menimo, da je naš otrok naraven genij, ali kadarkoli kasneje, zato ker imajo pa to pa to vendarle že vsi. 

Seveda je lažje na hitro kupiti in dati otroku, kar hoče. Mnogo lažje, kot se z njim pregovarjati, mu vsakokrat znova zatrjevati, da nas zanima on in ne vsi drugi. Pa mu vsakokrat znova razlagati, zakaj smo se tako odločili. Hm, tu pa tam pa nam tudi ni treba stokrat opravičevati svoje odločitve. »Zato, ker sem tako rekla,« je že res malo starikava fraza, ki je ne gre uporabljati ves čas in kar tako. Ampak tu pa tam si jo pa mirne vesti lahko privoščite.

Pomislimo

In še nekaj. Pomislimo skupaj. Če so naši otroci tako zelo zadovoljni in dobijo vse … lahko preizkusijo vse … dosežejo vse … Zakaj bi se jim mudilo iti od doma? Ne vem za vas, ampak jaz sem se imela priložnost veseliti svoje prihodnosti. Veselila sem se, da se bom nekoč lahko ličila in si sama kupovala lepe šminke. Pa da si bom lahko pustila dolge nohte in si jih nalakirala. Pa da bom šla lahko ven, kadar bom želela, šla spat, kadar bom želela, jedla, kar bom hotela … si pobarvala lase, kot bom hotela, si naredila frizuro, kot bom hotela, in si kupovala čevlje in obleke, ki mi bodo všeč. Da bom lahko gledala TV, si kupila lepo torbico. Ja, o vsem tem in še marsičem sem sanjarila jaz. Ker sem imela to priložnost. Ker so mi omogočili ta manevrski prostor. Kam pa naj še gredo naši otroci? Omogočimo to priložnost tudi njim.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna manegerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev.  Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn pa je na voljo TUKAJ.

Umologijahttps://www.umologija.com/

Tjaša Ravnikarhttps://tjasaravnikar.si/

Opomba: Stališča avtorice niso nujno tudi stališča Uredništva