Skušnjave so pogosto zavite v pisan in dopadljiv papir
Lagali bi se, če ne bi priznali, da se s skušnjavami nismo soočali že od otroštva naprej. Nenehno so prisotne na dosegu roke, pogosto je treba le iztegniti prste in seči po njih. Pravzaprav so vpete že v našo naravo. Z njimi se soočamo skozi vse življenje, od preprostih želja po sladkarijah v otroštvu do tistih, bolj izstopajočih, ki so povezane z grabljenjem blagostanja, z utrjevanjem moči, s čutnimi in še kakšnimi tršimi užitki, ki nam prvič prečkajo pot že v najstniški dobi. Dokler smo še navadni smrtniki so skušnjave takšne, ko dobimo v roke moč in oblast, pa lahko postanejo bistveno drugačne.
Navadni smrtniki
Težko bi našli človeka, ki bi bil brez greha. Poznam krasne posameznike, dobre, srčne, prijazne, a ne daj Bog, da se jim kdo najavi na obisk takrat, ko je na sporedu Sulejman Veličastni. Ni malo staršev (mam), ki bi dali otroku vse. Razen čokolade. Spet drugi bi ubijali, če bi jih zmotili pri obvezni jutranji kavi ali pri prhanju. Obstajajo takšni, ki ne zmorejo zadržati zase nobene novice. Toliko časa mencajo in hodijo okoli prijateljev, dokler ne izčvekajo vsega, kar so nekje izvedeli. Teh, ki padejo v skušnjavo pritiskanja na plin takoj, ko zapeljejo na avtocesto, ni malo. Takšnih, ki se ne znamo upreti skušnjavi in vsakič, ko
gremo mimo knjigarne, zavijemo tudi vanjo, tudi ni malo, a veliko manj, kot bi si želeli.
Naštevala bi lahko v nedogled, lahko še sami dodate svoj piskrček.
Seveda obstaja še temna plat skušnjav, kamor sodi alkohol, prekomerno trošenje denarja, igre na srečo, kurbanje, nezdrava prehrana, pomanjkanje telesne aktivnosti in zanemarjanje psihičnega zdravja, prekomerna uporaba tehnologije in družbenih omrežij, kariera preko trupel … To so skušnjave, ki lahko človeka pripeljejo tudi do bridkega konca. Po lastni krivdi.
Zgodba iz moje mladosti
To so bili drugi časi morda tudi zato, ker smo veliko molili. Pred kosilom in pred spanjem. “…in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč odreši nas hudega., amen.” Mama nas je zmeraj preteče pogledala in vzgojno pokimala z glavo. O skušnjavi so odrasli govorili kot o Hudiču, ki čaka za prvim vogalom in nas hoče zapeljati v greh. Brr. Skušnjav za mlada dekleta je bilo veliko več kot za mlade fante. Tudi to so mi
vtepli v glavo.
Zavedam se, da človek v življenju dela napake. Tudi jaz. Če bi vprašali sosedo Mico, bi rekla, da jih je za eno debelo knjigo. Če bi vprašali neko Francko, bi morda zraven po lepi žirovski navadi dodala še tisto, kar se sicer ni zgodilo, se je pa o tem obilo ”govorilo”. Če bi vprašali moje domače, bi rekli, da bi bila lahko malo manj tečna, pa bolj skrbela zase. Skratka, zgodovina, vključno s sedanjostjo, nas uči, da več, kot ima kdo priložnosti, več skušnjav ga obletava kot sitne muhe. Ne moremo pa zanikati, da že takrat, ko prvič naredimo nekaj proti svoji vesti, ponudimo dušo hudiču. Kdaj se je potem polakomni v celoti, je le vprašanje časa. Ni lahko krmariti čolna, a lepo je, da se za pravo smer vožnje na vso moč trudimo.
Skušnjave in koristi
Iz izkušenj vemo, da nobeno kosilo ni zastonj. Vse je treba krepko plačati, celo preplačati. V takšne in drugačne skušnjave nas pogosto zapeljejo sladke besede in obljube. Pa trepljanje po ramenih in puhle pohvale, češ ti si najboljši ali najboljša, mi lahko narediš to in to? Vam zveni znano? Skušnjave so pogosto zavite v pisan in dopadljiv papir. Ko jih uzremo, celo vzklikamo od veselja, da so nam jih dostavili na pladnju. Najpogosteje nas zapeljejo z obljubami o veliko denarja, s prestižem, z obljubo funkcij ali titul.
Ko danes spremljam številne umazane zgodbe s političnega odra, se sprašujem, ali jim je bilo tega treba. A kot že rečeno, hudič se zmeraj pojavi na vratih z najlepšo masko na svojem frisu. Žal to opazimo šele tedaj, ko je prepozno. Ne le kot posamezniki, tudi kot narod. Ko drvimo v prepad, ga ni, ki bi nam pri tem lahko ponudil roko in nas rešil.
