V prejšnji kolumni Sladka nevednost sem obljubila, da tokrat izpostavim nekaj primerov najbolj modernih odvisnosti.
Mislim, da ni treba razlagati, zakaj jih ne sprejemamo oziroma obravnavamo kot odvisnost. Morda pa.
Če si predstavljamo odvisnike, najverjetneje vemo, da se vrtijo v začaranem krogu. Pa niti ne toliko zaradi tega, ker se svoje odvisnosti ne bi zavedali, temveč zato, ker je doseganje občutka užitka in ugodja močnejše od vsega.
Ker je ena izmed nalog naših možganov to, da nas oddaljuje od lastne interpretacije »neugodja« ter vodi k občutkom »ugodja«, bodo za to naredili vse. Možgani se dobesedno spremenijo za namen, da lahko neprestano zadovoljujejo to našo potrebo v obliki odvisnosti.
Iščejo poti in načine, kako nas vsakokrat znova pripraviti do tega, da dosežemo »potešitev«.
Ko se to dogaja na način, ki je zelo očiten tudi okolici, imamo srečo.
Prvič zato, ker našo stisko in odvisnost prepozna tudi kdo drug, ki nam lahko priskoči na pomoč.
Drugič, ker nam ta očitnost v družbi omogoči zamejiti razširjenost pojava in tako pomaga, da pretežen del družbe ostane »zdrav«.
Ko začaran krog in njegova širitev nista vidna na prvi pogled, lahko izrečemo tisti slavni »Houston, we have a problem« (prev. Houston, imamo problem).
Kaj hitro se lahko znajdemo sredi vsesplošne odvisnosti, ki je pa prav zaradi njene razširjenosti nismo več zmožni prepoznati. Še več, postane del nas in nas trajno, tako posameznika kot družbo, spremeni.
In zdaj končno k trem primerom najbolj spregledanih odvisnosti.
Prvega že čivkajo ptički na veji, pa vseeno je toleranca človeka na tem področju še vedno neomejena. Digitalizacija. Zaslonska tehnologija.
Toliko znanj in dejstev poznamo na tem področju in strastno jih predajamo naprej. Pa vseeno se zdi pot ozaveščanja pravilne uporabe tehnologije kar dolga. Priznam, včasih se sprašujem, ali ima moje početje smisel. Seveda vedno ugotovim, da ga ima.
Vseeno pa si ne morem misliti, kako je to mogoče. Kako je mogoče, da aparati tako zlahka prevzamejo nadzor in zasužnjijo posameznika? Kako je mogoče, da ljudje s takšno lahkoto podarjajo svoj dragoceni čas aparatom, ki jim ne vračajo ničesar? Kako je mogoče, da ne začutijo, da se njihovo življenje dogaja povsod drugod, le na zaslonu ne?
In ne nazadnje, kako je mogoče, da si dovolijo starši ostajati v nevednosti ali ignorirati vsa dejstva, ki preverjeno in dokazljivo dostavljajo znanja o tem, kakšne posledice bodo nosili njihovi otroci zaradi pretirane prisotnosti tehnologije v njihovih mladih življenjih?
Seveda tehnologija ni zlo, ki bi mu morali napovedati vojno. Pravim le, da je pripomoček, ki smo se mu zlahka prepustili. Pa se ne bi smeli. Naučiti se moramo smotrno uporabljati vso tehnologijo v obsegu in na način, ko nam ta še lahko koristi.
Drugega dojemamo kot »šalo«. Kot nekaj, kar nam nudi neke vrste zabavo, naključno pomagalo, občasno tolažbo in (pre)pogosto kažipot. Predvsem pa nam nudi potuho, ko se znajdemo na križišču življenja in moramo sprejeti odločitev.
Astrologija. Horoskopi. Vedeževanja. To je celo odvisnost, ki je za razliko od drugih, bolj »nevarna«. Ko se namreč naš um prostovoljno odpravi po informacije, se »odpre«. To pomeni, da je mnogo bolj dojemljiv za vse sugestije, ki jih bo prejel. Racionalni um se utiša, kritika in skepsa se umirita.
Če opredelimo še bolj natančno … popolnoma se prepustimo napovedim, ki kasneje tudi podzavestno vplivajo na nas. Tako se dogajajo tako imenovana »kodiranja«, ki nas v življenju usmerjajo, določajo okvirje in gradijo naša prepričanja.
Da vse skupaj začinim še malo bolj, koliko poznate osebo ali ozadje, ponudnika področja? Kdo vam je nekaj napovedal? Kakšno je njegovo znanje? Kakšen človek je? Kakšna prepričanja ga vodijo? Od kod izvirajo te njegove »sposobnosti« in zavesten pogum, da to počne?
Sama se zavedam, da vpliv na človeka ni igra. Je velika odgovornost do drugega in do sebe. Hkrati pa tudi poznam marsikaj izza kulis in lahko zatrdim, da vsi »strokovnjaki« omenjenega področja ne razmišljajo enako.
Človeška naivnost mora tukaj priti do spoznanja, da je to področje, predvsem področje subjektivnosti »napovedovalca«. Kje se v tem skriva odvisnost? Neprestano spremljanje napovedi, prilagajanje aktivnosti in delovanja, prelaganje odgovornosti ob odločanju … Zopet nekaj za celo kolumno.
In če se vam zdi, da to pa res ni odvisnost in da tega nihče ne spremlja, naj vam zagotovim, da so to daleč najbolj klikane in brane vsebine. Nekateri celo komaj dočakajo »tisti dan v tednu«, ko bodo spet izvedeli, kako bodo pa zdaj živeli.
Naj k temu odstavku dodam še misel, da bi kar nekaj vzporednic lahko povlekli z najrazličnejšimi terapevti. Samo v razmislek.
Da ne bom predolga, hitim k tretjemu. Osebnostna rast. Najboljša različica sebe. Še eden v vrsti projektov, ki si jih človek zada v življenju. Novodobni trend, ki obeta eno in dostavlja drugo. V resnici pa novači kopico privržencev, ki svojo energijo (beri pozornost) usmerjajo v jalovo naložbo in nakopičijo dodaten stres ter frustracije.
Že res, da so nekatere prvine, ki jih ta trend predstavlja, kakovostne in pozitivne. Nikakor pa zadovoljnega človeka in kakovostnega življenja ne naredi hipna odločitev in plehko spremljanje najrazličnejših duhovnih gurujev. Nekateri so celo tako zelo poduhovljeni, da se nekateri morda celo upravičeno sprašujejo, kaj še počnejo na zemlji in zakaj med hojo še ne lebdijo. Če povem še malo drugače, pa gre takole.
Osebnostna rast je čas. So izkušnje. So leta. So odnosi. Je spoznavanje samega sebe. So napake. Osebnostna rast je življenje. Zakaj bi želeli pohitriti življenje? Ali brez te novodobne norosti ne bi znali več živeti? Ne bi znali izbrati knjige po svojem okusu in občutku, ne da je na seznamu top desetih, ki jih je treba prebrati, če želite osebnostno zrasti?
Mislite, da ne bi več dihali, če ne bi spremljali tisoč in enega kanala, kjer vam razlagajo zakone privlačnosti in vas prepričujejo, da lahko imate vse? Ko pa govorimo o najboljši verziji sebe … lepo vas prosim. In če bi že nekako prišli do tega, da morda pa to res pije vodo, vam zagotavljam eno.
Ravno tisti, ki bi jih to moralo zanimati, jih ne. Nekateri nimajo potrebe biti in postati najboljša verzija sebe, drugi pa neprestano. Hm. In če jo dosežeš? Kako pa veš, da si jo? Naslednji milijonar bo tisti, ki bo izumil števec za preverjanje, v kolikih odstotkih ste že najboljša različica sebe.
Do takrat pa ostajamo pri teh odvisnostih, ki so nam trenutno na voljo. Ljudje spreminjajo svoja življenja, se silijo v prijaznost in dragoceni čas lažno vlagajo vase. Vse zaradi tega, da bodo najbolje izkoristili napovedi, postali najboljša različica sebe, in če je le možno, vse skupaj pokazali vsem z najnovejšo zaslonsko tehnologijo.
Blagor tistim, ki imajo tako sladke odvisnosti. In blagor tistim, ki na njih dobro služijo. Zakaj že? Zakaj se je tako težko prepustiti in zaupati življenju? Zakaj je težko kdaj pa kdaj počakati na izid? Zakaj je težko dati vse od sebe kar tako … ker ste začutili takšen vzgib? Ni zaman rek »vse ob svojem času«.
Ja, seveda, tega časa danes ni. Odvisniška je težka. Tudi s prelivom sladke nevednosti.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva
