Naj vam zaupam, kje se skriva največja ironija današnjega časa.
Nikoli nismo imeli več znanj in dostopa do informacij, pa smo kljub temu lažje vodeni za nos kot kadarkoli prej.
Nedopustno je, da v tej dobi vsestranskih dosežkov, kot visoko informirani posamezniki, to dopuščamo.
Nikoli nismo imeli več znanj in dostopa do informacij, pa smo kljub temu lažje vodeni za nos kot kadarkoli prej
Pravijo, da danes posameznik v enem dnevu prejme tolikšno količino informacij, kot so jih nekoč naši dedki in babice v celem življenju.
Potemtakem si res lahko predstavljamo, kakšno spremembo v obsegu dela to predstavlja za (v prvi vrsti) naše možgane.
Pa če je še tako čudovito, kako končno v ospredje prodirajo nova znanja, definicije, resnice in dognanja, nam vse skupaj ne koristi prav nič, če tega ne prepoznamo ali znamo uporabiti v svojem vsakdanu.
Pri tem je ključen paradoks, da imamo na voljo vse, kar potrebujemo, in še več, a kaj, ko tega ne vidimo.
Morda celo ne moremo videti. Če torej na eni strani pridobivamo nova znanja o delovanju človeka, o delovanju in sposobnostih njegovih možganov, na drugi strani živimo v okolju, ki našim možganom onemogoča optimalno delovanje.
Naši možgani imajo kar nekaj odkritih sovražnikov, o katerih se lahko razpišem kdaj drugič.
Danes želim pri vas vzkliti zavedanje, da je tako. Primer bom ponazorila s prehrano.
Vsi ti vsakodnevni motilci, ki spadajo v družino zaslonske tehnologije, torej prispevajo k temu, da naši možgani na en način postanejo leni (za uživanje zdrave hrane), na drugega požrešni (za vse sladkarije in packarije), na tretjega zmedeni in neučinkoviti (ker ne moremo hkrati nesti treh žlic juhe v usta), na četrtega lažje in hitreje zmotljivi (ker so utrujeni od poskusov s tremi žlicami in ne zdravi od napačne hrane) in na peti način okrneli, »neodzivni« (ker so zaradi vsega prej naštetega oslabljeni, zanemarjeni, shirani).
In če pri vsem tem še upoštevamo dejstvo, da so stvari, ki jih poznamo, stvari, za katere vemo, da jih ne vemo in stvari za katere niti ne vemo, da jih ne vemo, potem nam je zagotovo jasno, da bolj ali manj ostajamo in se vrtimo okoli ničelne točke svojih zmogljivosti, sposobnosti in odgovornosti. Pa seveda tudi želja, sanj in hrepenenj.
Tako ostajamo v svojih nesrečah, boleznih, nezadovoljstvih, negotovostih in stiskah.
Ostajamo frustrirani in neizraženi, predvsem pa ostajamo sami s svojimi vrlinami in darovi, s katerimi bi pravzaprav morali prispevati k svetu.
Pa dobro, Tjaša, kaj spet s tem misliš in kako ter kje naj potem sploh začnemo nekaj spreminjati?
Najlažje je, če za začetek pretvorimo vso vsebino svojih življenj v jezik in oznake, ki jih razumemo.
Kako naj drugače razumemo najrazličnejše strokovne izraze in neoprijemljive pojme na način, da nam bo v praksi koristilo.
Prav gotovo pa vsi poznamo in razumemo besedo zasvojenost.
Potem moramo vse skupaj dati na skupni imenovalec. S tem ugotovimo, da je vse, kar človek počne v življenju, odvisnost.
Ker so naša življenja skupek ponavljajočih se dejanj in stanj, brez katerih ne moremo in jih s svojim početjem zabetoniramo v vzorce.
To pomeni, da so vse naše vsakodnevne rutine in navade pravzaprav odvisnost. Ljudje pa zasvojenci.
Seveda vsi ob misli na zasvojenca pomislimo na razcapanega posameznika, ki zbegano in ne prav zdravega videza blodi okoli po svetu in vsiljivo prosjači za denar.
Ampak to ni edina pojavna oblika zasvojenca. Pojavnih oblik je toliko, kolikor je ljudi.
Vsakokrat, ko pomislimo na odvisnosti in zasvojenosti,nam seveda padejo na pamet tiste, o katerih smo se največ učili, tiste, ki so na oko najlažje prepoznane, in tiste, o katerih se največ sliši.
Droga, alkohol, seks, cigarete, igre na srečo, nakupovanje itd. Manj pa nam je znano, da je odvisnost lahko tudi na primer zdrav način življenja, skrb za svoj videz, lepotni popravki, način prehranjevanja, kava, sladkarije, tarnanje, obrekovanje, negativen samogovor, ne zadovoljujoči odnosi, odnosi na splošno, spremljanje poročil, mencanje enih in istih tem, čustva itd. Če bi naštevala vse vrste odvisnosti, bi se najverjetneje zgrozili, ker nanje niste nikoli gledali tako.
Ko to razumemo, potem tudi ugotovimo, da so odvisnosti tako pozitivne (če nam koristijo) ali negativne (če nam kakorkoli škodijo).
Vse dokler pa ostajamo odvisni od česarkoli že, takrat tudi ne moremo govoriti o svobodi. Pa tudi slednja se tako zelo rada dandanes prodaja na vsakem koraku, da je že postala prava odvisnost pod krinko obilja truda, da jo dosežemo.
Seveda pa tudi ni vse ena sama velika odvisnost.
Ko se končno zavemo in dosežemo, da o nečem nimamo potrebe premlevati, na dolgo in široko razlagati ali celo opravičevati in dokazovati … takrat smo bliže »ozdravljenosti«.
Kadar se ne trudimo več za vsako ceno dosegati svoje in ohranjati nekaj »točno tako in nič drugače«.
Kadar se nas namesto panike in strahu polasti veselje, radovednost in dovzetnost za drugačnost in novosti.
Vse to so zagotovo izjemni kazalniki, da nismo odvisniški, temveč suvereni upravljavci svojih čudovitih življenj.
Ker menim, da je to izjemno pomembno vedenje, bom v naslednji kolumni navedla tri primere različnih novodobnih odvisnosti.
Takšne, ki jih morda na prvo žogo ne prepoznamo, zagotovo pa marsikomu povzročajo preglavice ter ustvarjajo več škode kot koristi.
Pa tudi zato, ker je bistvo naših življenj, da se kategorija »ne vem, da ne vem« zmanjša. In »kar ne vem, ne boli«, ampak na novo osmisli.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva