Slika vas bo stala življenje

Tudi sama velikokrat rada preberem kakšno kakovostno kolumno. In tokrat moram ponoviti stavek g. Komata, ki mi je še posebej všeč. V enem izmed njegovih pisanj se namreč vpraša: »Včasih se mi zdi, kot da trobim nekaj, česar človek ne more doumeti.« Stavek mi je bil všeč predvsem zato, ker se velikokrat na svojem področju dela enako sprašujem tudi sama.

Kako to, da mnogi ne morejo doumeti niti tistih najbolj osnovnih dejstev, ki jih mnogi tako strastno predstavljamo? Pa saj vendarle človek čez čas napreduje. Se razvija, nadgrajuje in izboljšuje.

Zakaj je torej tako težko razumeti in se zavedati, da življenje ni slika?

Seveda življenje ni niti knjiga niti film. Pa čeprav lahko na neki način življenje stlačimo vanju. In morda nam debata o filmu in knjigi celo dopušča več manevrskega prostora za prerekanje na izpostavljeno temo. Ampak fotografija pa zagotovo ne sodi v isti koš. Že res, da je predvsem fantastično orodje za ohranjanje spominov. Za beleženje ključnih, veličastnih in prelomnih trenutkov.

Fotografija je vedno in povsod izjemno pomagalo, ki nam pomaga poustvariti nekdanje dogajanje, izkušnje in občutke. To, da smo dobili možnost tudi na takšen način ovekovečiti sebi ljube osebe, trenutke in stvari … je neprecenljivo.

Ni bilo doma, ki ne bi imel vsaj enega albuma slik. Pa kako zanimivo je bilo šele občudovati in opazovati tiste res stare. Njihov vonj, zbledele barve (kolikor jih je sploh bilo), nazobčan rob … kako veličastno jih je bilo opazovati in preko njih čutiti duh obdobja, ki so ga ponazarjale. Kako veličastno je bilo čutiti tisto drugačno, staro in pozabljeno življenje.

Prepričana sem, da so bili prav mrki in resni obrazi tistih na sliki ključni, da smo začutili, kakšno je bilo življenje nekoč. Tu pa tam se je našel tudi kakšen nasmejan obraz. Predvsem pa je bilo skupno vsem, da so bili pristni. Iskreni. Življenjski.

Fotografija nekoč je bila redka. Cenjena. Nepotrebna. Ravno zato je bila toliko več vredna. Vsaj za marsikoga. In če so včasih več živeli in manj fotografirali, se je danes prav gotovo ta trend obrnil za sto osemdeset stopinj. Danes manj živimo in več fotografiramo.

Nujno je imeti pri roki vrhunski fotoaparat. Neprestano. Ampak ne zato, ker ste vrhunski poklicni fotograf, ki zbira dela za svojo naslednjo razstavo. Ne zato, ker ste izjemni amaterski fotograf, ki lovi redke trenutke divje flore in favne, ki jih želi predstaviti ljudem. Zdaj morate imeti najboljši fotoaparat neprestano v svojem žepu. Zato, da slikate sebe.

Morda se tu pa tam znajde na sliki tudi kakšen hišni ljubljenček ali otrok. Še posebej, če so slednji pomembni gradniki vaše prepoznavnosti. Zagotovo pa je v povprečju največkrat slikana oseba – lastnica fotoaparata. Velika večina tako mrzlično nakupuje vedno znova najnovejše aparate (telefone), saj ima vsak naslednji še boljše zmogljivosti za izjemne posnetke in tudi posnetke.

Pa ne takšne, kjer se vam bo »iskreno« videla vsaka pikica ali pora. Takšne, s pomočjo katerih boste videti kot najmanj milijonska naložba. Poleg tega morate tudi neprestano skrbeti in preverjati, da je vaš aparat »napolnjen«.

Saj vendarle ne bi želeli zamuditi kakšnega pomembnega trenutka zaradi prazne baterije. Na primer, ko vas je pičila čebela in je zdaj videti, kot da ste bili na botoksu. Pri tem naj dodam, da ste seveda zares bili.

Ampak zgodba s čebelo vedno deluje. Nekatere otekline pač nikoli ne splahnijo. Ali pa, kako srknete svojo prvo jutranjo kavo. Pri tem iskreno zagotavljate, kako zelo utrujeni in neprespani ste. Pa seveda popolnoma brez ličil. Dejstvo, da ste pred tem že dve uri stali pred ogledalom, zanemarimo.

Ali pa poseben in navdihujoč sprehod v naravi. Seveda je pri tem pomembno paziti, da v kader ne ujamete za ritjo parkiranega avta in nujno dodati, da je tale seksi oprava nekaj najslabšega in da ste res samo na hitro nekaj »vrgli nase« za v gozd. Ali pa ujeti svoje popolne mišice brez potnih srag na fitnesu. In absolutno ne poslikati polnega predala prehranskih dodatkov, ki vam pomagajo »nabalončkati« bicepse. 

Če bi bile slike smeti, bi se že zdavnaj v njih zadušili. Toliko jih je. Ne bom pisala o številkah, podatke o fotografijah in »selfijih« lahko kaj hitro preverite marsikje. Ravno to pa je tudi največja težava. Ker so slike neotipljive in se razsežnosti tega problema ne zavedamo.

Tako menimo, da so izjemen dosežek in nepogrešljiva zabava. V resnici pa zastrupljajo življenja vedno več ljudi. Na eni strani tiste, ki se fotografirajo, in na drugi tiste, ki te fotografije gledajo. Tiste, ki se fotografirajo, v prvi vrsti zato, ker trenutkov ne živijo in užijejo, temveč jih zgolj umetno ustvarjajo za namen slikanja.

Pa tudi zato, ker še njim samim ustvarjajo zmotno predstavo o sebi, s katero se v svojih temnih trenutkih bojujejo. Da o drugih sploh ne govorim. Pa tisti, ki gledajo?

Vidite, to je tisto najbolj skrb vzbujajoče. Če ste še tako osveščeni in verjamete, da to ne vpliva na vas … Zlagano življenje je postalo del vsakdana. Lepe fotografije. Samo fotografije. Prazne fotografije. Vsepovsod. Zakaj jih potem še vedno gledamo? Zakaj si potem še vedno na tiho želimo? Zakaj jim še vedno verjamemo? Zakaj se jim ne moremo upreti?

Zakaj določena množica oseb tako zelo dobro prodaja svoje življenje v slikah? Zakaj še vedno verjamete, da če jih boste spremljali, poslušali, kar govorijo, počeli, kar velijo, da boste postali njihov klon? Ena fotografija?

Zakaj je tako težko doumeti, da je spremljanje drugih čista izguba? Življenje ni slika.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumn pa je na voljo TUKAJ.

Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.