Slovenija je postala oder v teatru absurda
Besedna zveza “teater absurda”, ki jo je v javnost lansiral Edvard Kadič za zmedo okoli besed in dejanj aktualne koalicije, se je med ljudmi dobro prijela. Glede na to, da imajo vladajoči neizmerno pozornost vseh mogočih medijev, je priložnosti, da se trenutke absurda izpostavi, res nešteto.
Trenutek absurda je, ko ob spremljanju ne veš več ali bi se smejal ali bi se jokal, morda raje preklinjal. Ko dejansko ne veš, ali se predstavniki oblasti norčujejo iz zdravega razuma ljudi ali pa je to, kar zganjajo, zgolj test funkcionalne pismenosti, test inteligence prebivalstva.
V bistvu to sploh niso trenutki, so kar dnevi, tedni in meseci, leta… desetletja pravzaprav.
Oder številka ena
Eden takšnih trenutkov se je zgodil na nedavnem protestu medicinskih sester. Protestirale so za spoštljivo plačilo. Vsi se strinjamo, da si one to res zaslužijo. So dobesedno angeli, ki se zaradi svojega poslanstva (medicinska sestra ni poklic, je poslanstvo, vsaj po mojem razumevanju) odrečejo marsičemu. Njihov protest se mi zdi več kot upravičen.
Teater absurda so vzpostavili nekateri udeleženci, ki so prislonili svoj piskrček.
Tukaj ciljam denimo na SVIZ-ovega Štruklja, pa Srebrno nit, razvpite skrajno leve politike in tolste nevladnike. Zakaj?
Ti gospodje in gospe v belem so dve leti epidemije dobesedno gnili v skafandrih, da so lahko sledili svojemu poslanstvu, izgorevali od utrujenosti, zbolevali sami, gledali umirati tisoče ljudi…
Medtem, ko pa so omenjeni Štrukelj, Srebrna nit itd., ne glede na vse ukrepe, omejitve in visoko število okuženih protestirali kot da epidemije in virusa ni. Nekdo jih je označil kar za fašistke…
Je pa ta situacija tudi nekakšen test za bralno razumevanje.
Večino let imamo leve vlade in tudi aktualna je leva. Vsi ti sindikalni borci so v svojih sedlih že desetletja. Zakaj torej delavcem ne gre bolje?
Njihove vlade, njihovi ljudje, pa vedno slabše je … Če nekaj ne deluje, ne služi namenu, se menja, kajne? Zakaj so torej v Sloveniji pretežno leve vlade? Zakaj so, tudi kar se večinskih medijev tiče, takšne vlade edine sprejemljive?
Pustite obraze, obrazi se menjajo, govorim o smeri politike. Leva politična smer več kot očitno in dokazano ne deluje.
Oder številka dve
Predstava na odru številka dve je tudi zanimiva. Tu imajo glavno vlogo podporniki Putina. Zakaj absurd? Ker si pravijo domoljubi in predavajo, kako je treba za svoje poskrbeti in braniti. In zakaj tega ne smejo Ukrajinci? Ukrajinci se ne gredo vojne hote, oni branijo svoje.
Pravijo, da EU oborožuje Ukrajino.
Seveda jo, kako naj se pa brani? Že leto dni spremljam morijo v Ukrajini. Berem o mrtvih in ukradenih otrocih, o zverinsko mučenih in pobitih … In potem berem zagovarjanje agresorja in odrekanje pomoči.
Vprašam se, kaj bi ti ljudje storili, če bi se vojna, Bog ne daj, zgodila pri nas?
Kaj bi ti ljudje, če bi denimo Srbi v Sloveniji izvedli državni udar? Najbrž bi jim kar ”ključe” države dali in kar je najslabše, teh ljudi ni malo. Kučanova četica sploh ni tako majhna in osamljena.
Oder številka tri
Na odru številka tri so feministke. Borke za ženske pravice, ki bodo preko woke politike več kot očitno razsule ženski del sveta. Pustimo danes kvote in to, da so med nami posameznice, ki ne ločijo enakosti in enakopravnosti. Nekatere mislijo, da jim morajo biti neka mesta dosegljiva zgolj zato, ker imajo ženska spolovila.
V oči bodejo ženske borke, ki moškim, ki so se odločili da so ženske, celo pomagajo uničevati tisto, za kar so se ženske leta borile.
Trans ženska ni ženska. Če bi bila, spredaj ne bi bilo besede trans. Torej je moški.
Nisem homofob, dejstva ne morejo biti homofobna. Torej, moški našemljeni v ženske (vidi in sliši se kot parodija) se podajajo v ženske športe, lepotna tekmovanja, garderobe, toaleto …
Dejstvo, da ženski del sveta zaradi woke feministk postaja teater absurda, kjer ”prave” ženske predstavljajo moški, našemljeni v ženske, postaja vse očitnejše.
Kako naj zaključim razmišljanje?
Bom takole: Bog nam pomagaj, razuma očitno ni več … Slednje dokazujejo volitve, tako državnozborske kot predsedniške in seveda trije referendumi, ki so bili en tak nacionalni test inteligence.
Za konec lahko rečem le, da je na njem večina pogrnila, trpimo pa vsi.
Johanca
– Kolumna odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi mnenja Uredništva
