Smo pa dobrega srca …

ByUredništvo

28. julija, 2022
Milena Miklavčič (Foto: osebni arhiv)

Dve zanimivi, a simbolično zelo zgovorni prispodobi aktualnega trenutka, sta se malodane istega dne znašli na mojem ekranu. Pravzaprav na twiterju.

Ob pogledu na veličasten most na Pelješac, svečana otvoritev je bila minuli torek, sem globoko zajela sapo in se z vsem občudovanjem priklonila njegovemu ”očetu”, glavnemu projektantu Marjanu Pipenbaherju.

“Pelješki most je vizualno izjemen in hkrati gradbeno zahteven gradbeni projekt. Kot tak predstavlja tudi turistično atrakcijo za obiskovalce, nad njim pa so navdušeni tudi navtični privrženci,” je poročal tudi hrvaški časnik Nacional.hr.

Pod drugo pa je @denis pokora zapisal:”Velika zahvala vsakemu izmed vas, ki ste se zadnje dni požrtvovalno borili za naš Kras.” Strmela sem v kamniti zapis ”Tito”, ki ga letalo rešuje pred ognjenimi zublji, ki se mu nevarno približujejo. ”Mar je mogoče, da sredi ognjene katastrofe sploh kdo pomisli na kup teh kamnov?”

V obeh prispodobah, če ju postavimo skupaj, je ogromno simbolike. Most nam predstavlja pot v lepo, moderno prihodnost, napis Tito pa nam simbolično obeša mlinski kamen okoli vratu in nas vrača v neke stare čase, za katere bi bil že čas, da bi jih odložili na smetišče zgodovine.

Drži, zelo dobro bi jo morali poznati, da nas ne bi bolela glava, a zakaj, za božjo voljo, se od nje ne znamo ne miselno ne čustveno odlepiti? Kot da so bili gasilci tam zaradi napisa in ne zaradi ljudi, ki so se znašli v hudi stiski!

Nekoč sem se pogovarjala z županom, ki se je na vso moč trudil, da bi poleg klasičnih občinskih zadev, kot so kanalizacija, vodovod in cestno omrežje, dodal svojemu županovanju še kakšno slastno jagodo na torti.

”Ljudje jo potrebujejo. Brez nje se zdi, kot da v štirih letih županovanja nisem počel drugega kot se praskal po podplatih. Zato smo uredili okolico jezera, postavili nekaj klopic in po bližnjih hribih speljali okoli sedem kilometrov kolesarskih poti.” Na naslednjih volitvah je bil z lahkoto ponovno izvoljen.

Na ravni države bi lahko bilo podobno. Treba je imeti srečno roko tudi pri projektih, ki sežejo državljanov tako v oči kot v srce. Po njih si vlado lažje zapomnimo! Predzadnja je imela malo smole. Mediji je niso ravno ljubili, zato se o njenih uspehih skoraj ni govorilo. Pa smo se zadnji dve leti, kljub vsemu, uspešno orali ledino in se spopadali s pandemijo.

Zgradili so nekaj novih bolnišničnih kapacitet. Osupljivo je bilo, ko so v UKC v komaj desetih dneh pripravili prostor za 56 postelj. Pri The Economist so zapisali, da je bila Slovenija med zmagovalkami epidemije. Bivša vlada je izpogajala 12 milijard za okrevanje in razvoj, bili smo ponosni na uspešno predsedovanje svetu EU.

Zlepa ne bomo pozabili, da smo postali v letu, ko se je omenjeni most začel graditi, evropski prvaki v košarki. Imamo številna prva mesta tudi v drugih športih, pisatelj Drago Jančar je prejel avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost. Uvedli smo elektronsko cestninjenje za kamione in tudi e-vinjeto.

Obnovili smo številne ceste, zgradili XX število krožišč. Pa še bi lahko naštevali. Žal je pri nas tako, da, kar se tiče izvedbe projektov, vse teče zeloooo počasi.

Tisto, kar Kitajci zgradijo v nekaj dneh, sosedje v mesecih, pri nas traja leta in leta. Bogataš Singh denimo, je le v 48 urah postavil 10-nadstropno stavbo, na gradbišču pa je delalo ”le” 200 izurjenih gradbenih delavcev, tehnikov in inženirjev.

Tone, ki se je po osmih letih iz tujine vrnil domov, mi je ob kavi zelo resno pojamral: ”Ko enkrat voziš Mercedesa, se je težko ponovno usesti v fička.« Razglabljala sva o tem, ali smo od 2017 do danes kaj podobnega, kot je most na Pelješac, zgradili tudi mi. Pa v spominu nisva našla- razen obnovljene Cukrarne – nič pametnega.

Z veseljem in ponosom bi se trkala po prsih, če bi, denimo, končno že, postavili NUK, če bi zmečkali tisti 2 TIR, dokončali Karavanški predor, obudili od mrtvih spečo Trnuljčico, imenovano Bežigrajski stadion, se pohvalili s hitro cesto do Koroške…

Kakšna Indija Koromandija bi to bila, če bi malo manj brezplodno možvali, si metali polena pod noge?

V trenutkih, ko me razjeda foušija, okoli sebe ne vidim ničesar takšnega, kar bi bilo temu mostu enakovredno. A tudi napad foušije bo prej ali slej minil, verjemite!

Zmeraj sem verjela, da imamo Slovenci kup žlahtnih lastnosti, ki nas v vsakem trenutku delajo velike! V prvi vrsti je solidarnost. Ne, nisem še pozabila, kako smo pomagali Krisu, prav tako ne bom pozabila neizmerne požrtvovalnosti gasilcev, vojakov in civilne zaščite, ko so se več dni zapored borili z uničujočimi ognjenimi zublji na Krasu.

Ne bom pozabila Lucije, ki mi je, četudi se osebno ne poznava, poslala vezane številke Naše žene. Ali pa soimenjakinje, ki me je razveselila s fotografijami izpred 2. svetovne vojne.

Nekaj lepega in žlahtnega se dotakne moje duše, ko pomislim na vse tiste, ki so me spustili v svoj dom in mi brez zadržkov pripovedovali o sebi. Tudi o najbolj zamolčanih intimnostih.

Veste, človek je že tako narejen, da tisto, kar je slabega in zoprnega, prej ali slej porine v ozadje! To, kar je dobrega, pa imamo zmeraj, ob vsakem trenutku pred očmi. Dala bi roko v ogenj, da je tako.

Današnje razmišljanje bom končala z besedami, ki mi vzbujajo upanje: znameniti most na Pelješac je projektiral Slovenec Marjan Pipenbaher. Ja, točno tako: Slovenec! In ker vemo, kako cenimo domače znanje in uspešne posameznike, ki se dokazujejo doma in v tujini, sem prepričana, da tudi od gospoda Pipenbaherja še nismo slišali zadnje besede.

”Pa vkap morma držat, pa bo!”pravijo v Gorenji vasi.

MM, tista, ki posluša in piše.

Več o avtorici TUKAJ