Smo se res znašli v svojim državljanom nevarni državi?

ByUredništvo

10. novembra, 2022
Milena Miklavčič [Foto: osebni arhiv)
Smo se res znašli v svojim državljanom nevarni državi?

Beloruska pesnica in pisateljica Volha Hapejeva je v času, ko so se v Potrni, v Avstriji, odvijali Dnevi poezije in vina, med drugim dejala: “Izobrazba ni zagotovilo za empatijo.”

Izrekla je besede, ki jih tudi sama ponavljam že vrsto let. Pogosto se sprašujem, kje smo zatajili, da smo v tisočletju, ko je znanja vedno več, dopustili, da so tradicionalne in preverjene vrednote, ki so tkale in ohranjale trdne vezi med ljudmi, začele kopneti kot sneg spomladi.

Kdaj je vzniknila potreba po zaničevanju bližnjega, po zasmehovanju? Zakaj postaja sindrom ”Marije Antoinette”, povezan z občutkov večvrednosti, ošabnosti in oholosti, vedno močnejši in izrazitejši.

Vzvišene pikrosti na račun ”tistih drugih” pa, žal, niso od danes. Doživljale so jih tudi moje generacije, ki so odraščale v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Spominjam se, da smo dolinci že v osnovni šoli zelo radi zmerjali hribovce, ki so prihajali v šolo malo bolj skromno oblečeni. Rekli smo jim žirovskarji, ne glede na to, so bili doma z Žirovskega Vrha ali ne.

A proti koncu osnovne šole smo z neprimernimi obkladanji odnehali. Malo tudi zato, ker smo odrasli, ker učitelji, če so nas slišali, niso šparali z dvema okoli ušes. Malo pa tudi zato, ker smo spoznali, da so med njimi tudi zelo fajn fantje in tudi punce.

Pa bi še razumela, če bi se med seboj zmerjali otroci, ki se šele učijo, kaj je prav in kaj narobe. Da pa to počnejo odrasli, zreli, inteligentni in izobraženi posamezniki?

Te dni sem in tja ujamem kakšen drobec iz medijskih soočenj za novega predsednika. Ko poslušam kandidatko, kako v vsakem drugem stavku uporablja ime prejšnjega premierja, zmajujem z glavo, prepričana, da ne slišim prav.

Pa kaj ima on s predsedniško kompanijo?

A si predstavljate, da bi za vse krivine, ki se dogajajo v našem življenju, če bi le odprli usta, zanje okrivili nekega Poldeta Kovačevega? Saj bi po nas poslali rešilni avto, in nas odpeljali na kakšno specializirano mesto.

Nimam otrok- kriv je Polde Kovačev. Zaletela sem se v drevo ob cesti- kriv je Polde Kovačev. Prismodilo se mi je kosilo, kriv je Polde Kovačev. Zredila sem se za 10 kilogramov, jebela cesta, Polde Kovačev- kriv si pa ti!

Kako, za božjo voljo, se tega smešnega in že prav butastega valjenja krivde na nekoga drugega, volivci ne naveličajo!

Tako državnozborske volitve kot te -zadnje, ki so tik pred vrati, potekajo približno tako kot državno prvenstvo v pljuvanju. Bolj, kot nekdo pljune po Poldetu Kovačevem, bolj je ljudstvo navdušeno, več aplavza dobi.

O novinarjih, razen redkih izjem, ki vodijo soočanja, ne bi izgubljala besed. Če bi bili ”n” od svojega foha, bi kandidatoma postavljali vsaj za pikico bolj izvirna vprašanja! Z

akaj namesto tega žvečijo ene in iste nebuloze? Gledalci pa- posledično- ne slišimo drugega, kot Polde Kovačev je kriv”. Dolgčas!

Živimo v državi, za katero je značilno, da se eno govori, drugo pa dela. Politične eminence in tisti, ki so povezani z njimi, imajo polna usta svobode, enakosti in enakopravnosti. Politična korektnost se je priplazila v malodane vse pore naše družbe.

Žal pa se zdi, je ta pogosto le izgovor za prefinjeno obliko cenzure in novega enoumja. Sovraštvo do tistih drugih, ki niso naši, se je razbohotilo do vrelišča.

Včasih imam grozljiv občutek, da nekateri komaj čakajo, da bodo dobili zeleno luč, da ponovijo tisto, s čimer so se njihovi predniki klavrno zapisali na temno plat zgodovine.

Nekaj časa sem na Facebooku in Twitterju še klikala pamflete s sovražno vsebino, v kateri mrgoli groženj s smrtjo, danes me je, verjemite, na smrt strah. Brezimneži, ki so presiti vsega, so lahko lačni le krvi.

Z vso možno zgroženostjo sledim dogodkom, povezanimi z Muzejem osamosvojitve. Upam, da se motim, kajti občutek imam, da bi nam radi vzeli še ta, najsvetejši trenutek zgodovine?

Tiste čase sem sama doživela, in to zelo od blizu. Točno vem, kdo je izjavil, da osamosvojitev ni njegova intimna izbira, zato vas zelo lepo prosim, ne silite me, da nasedam kakšnim na novo izmišljenim pravljicam.

Berem, da so na Ministrstvu za zdravje izbrisali skoraj 300.000 starih napotnic, zato je 5977 pacientov ostalo brez nujnega termina. To se je zgodilo prav v trenutkih, ko so se mnogi, ki so se znašli v stiski, zbudili in spoznali, da je bila tista fraza v 30 dneh do specialista ena velika laž!

Kako je mogoče, da politiki brskajo po naših najbolj osebnih, najbolj intimnih podatkih in nam- meni nič tebi nič- odrekajo zdravstvene storitve? Mar napotnic ne izdajajo osebni zdravniki?

Kako to, da si je minister vzel pravico vtikati nos tja, kamor ga po logiki varstva osebnih podatkov ne bi smel?

Hipotetično in zelo laično me zanima: če ima ministrstvo vpogled v napotnice ali lahko istočasno dela tudi sezname kakšnih naših čudnih in nenavadnih bolezni? Bi lahko bili – hipotetično – ti seznami nekega lepega dne tudi orodje izsiljevanja?

Sem res edina, ki misli, da smo se čez noč znašli v državi, ki je postala državljanu – nevarna?

Žal je brezimna, vsega hudega navajena večina, še zmeraj lepo tiho, sklonjenih hrbtov in stoično čaka na naslednje presenečenje, ki ga bodo zakuhali na Gregorčičevi 20.

MM, tista, ki posluša in piše.

Več o avtorici: TUKAJ

Opomba: Mnenja avtorice niso nujno tudi mnenja Uredništva