Sovražni govor kot strategija za prevzem oblasti 

Sovražni govor se, s stališča komunikacije, nanaša na verbalne izraze, ki spodbujajo sovraštvo, nasilje ali diskriminacijo proti določeni skupini ljudi na podlagi njihove rase, vere, spola, spolne usmerjenosti, narodnosti ali drugih osebnih značilnosti. 

Spomnimo se odmevnih Hitlerjevih ali Mussolinijevih govorov in njihovih posledic. S podobnimi občutki se lahko spomnimo tudi na dogajanje po Sloveniji v času zadnje Janševe vlade ter nato na nastope Roberta Goloba v predvolilnem času. Fašizem gor, fašizem dol, janšisti sem, janšisti tja. Danes se zdi, kot da smo v živo priče vsega, kar je v teoriji zapisanega o možnih negativnih posledicah sovražnega govora.

Iz malega raste veliko, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Kar se je začelo z zavržbo ovadbe za pregon parol o “janšizmu” češ, pri janšizmu gre za svetovni nazor in ne konkretno osebo (?!), se je v enaki politično pristrani maniri tudi končalo z oprostilno sodbo človeka, ki je javno in dokumentirano pozival k umoru Janeza Janše. Tranzicijska levica je tako v Sloveniji demonstrirala moč skozi normalizacijo sovražnega govora v slovensko družbo in nato še na sodišču, z oprostilno sodbo predmetne osebe z obrazložitvijo, da ni prišteven. Dejstvo, da ga sodišče ob tem ni napotilo v ustrezno ustanovo, ampak ga mirno izpustilo na prostost, govori samo zase.     

Svoboda govora ni absolutna. Čeprav imamo pravico do izražanja, moramo biti odgovorni za posledice naših besed. Širjenje sovražnega govora namreč presega meje svobode govora, saj ogroža pravice in dostojanstvo drugih ljudi. V našem primeru je šlo in gre še danes za poniževanje volivcev stranke SDS in Janeza Janše.

Bodimo jasni, gre za strategijo političnega boja. Izkoriščajo se strahovi, predsodki in nestrpnost ljudi, da bi se ohranjalo politično moč. Napihovanje strahu, kaj vse bo če bo Janša spet prišel na oblast, je že naravnost abotno. Aktualni premier Robert Golob deluje, kot da je obseden z Janšo. Ni pomembno, da je takšna retorika v nasprotju z načeli demokracije, enakosti in človekovih pravic. Namesto da bi družbo gradili na strpnosti, dialogu in sodelovanju, se tranzicijska levica z Golobom in s svojo ulično armado, poslužuje sovražnega govora brez omejitev in tako neposredno, celo odločilno, prispeva k polarizaciji družbe.

Razumevanje mentalne naravnanosti tistih, ki to počnejo, je kompleksen izziv. Najprej gre seveda za pridobivanje in ohranjanje politične moči. Uporaba takšne retorike služi za mobilizacijo in združevanje ljudi okoli skupnega sovražnika. Ob tem pa gre tudi za pomanjkanje empatije in razumevanja drugih. Priče smo namreč osredotočanju na krepitev lastne identitete in poudarjanje razlik med “nami” in “njimi”, med nami za svobodo in onimi drugimi, janšisti.

Uporaba takšne komunikacije pogosto izhaja tudi iz strahu pred spremembami. Gre za način ohranjanja statusa quo in preprečevanja sprememb, ki bi lahko ogrozile osebne interese. Gre za odvračanje pozornosti od resničnih družbenih problemov ali za prikrivanje lastnih napak. S tem se pospešeno ustvarjajo delitev in konflikti v družbi, kar politični ekipi ohranja moč in vpliv. V Sloveniji, pri vladajoči strukturi, še vedno velja, da se za vsemi težavami skrivajo Janša in janšisti. Če dodam malo črnega humorja, še dobro, da smo imeli poplave, da je še kdo drug za kaj sploh kriv.

Povejmo zelo jasno in glasno, da uporaba sovražnega govora kot politične strategije ni opravičljiva. Ne glede na razloge ali motivacijo, sovražni govor prispeva k delitvam, nestrpnosti in slabšanju demokratičnih vrednot. Namesto da bi gradili na strpnosti, dialogu in sodelovanju, prav politiki, ki se poslužujejo sovražnega govora, odločilno prispevajo k polarizaciji družbe in slabšanju demokratičnega prostora. Za takšne politike, kot je Golob, v sodobni Sloveniji ne bi smelo biti več prostora. Nikoli več.

Edvard Kadič

Pripis: Kolumna je bila prvotno objavljena v posebni izdaji tednika Demokracija Magazin št.4 (December 2023)