Tjaša Ravnikar

Sovražnik številka ena. Na kaj vse ste pomislili ob naslovu? Zagotovo na marsikaj. Od filmov, ki ste jih gledali s tem naslovom, pa vse do političnih tem. Morda ste celo pomislili na kakšne partnerske prepire, nekateri na tašče …

Ampak vas moram presenetiti. Nihče ni pomislil na goloba. Ja, na goloba. Pa tudi ne mislim našega političnega goloba. Mislim ptice. Golobi si namreč na plažah pridobijo ekskluziven naziv. Postanejo sovražnik številka ena.

Nikoli nisem razumela neobzirnih in primitivnih ljudi. Že kot mala punčka sem opazovala odrasle, koliko truda vlagajo v odganjanje golobov od svojih parcel na plaži.

Če sem opazovala dovolj natančno in dovolj dolgo, bi lahko s kredo zarisala točne katastre okoli blazin in brisač, preko katerih jim ni bilo dopuščeno približati se imetju dopustnikov.

Če sem opazovala dovolj natančno in dovolj dolgo, bi lahko s kredo zarisala točne katastre okoli blazin in brisač, preko katerih jim ni bilo dopuščeno približati se imetju dopustnikov.

Tudi nisem razumela, kako sta se lahko tista prijazna in klepetava soseda ter dobrovoljni in hudomušni sosed prelevila v brezumni pošasti, ko sta v svoji bližini zagledala goloba.

Z muko sem ugotovila, da danes ni prav nič drugače. Seveda ni več tistega soseda in sosede. Tudi drugih takratnih dopustnikov ne. So pa zato mnogi drugi, ki se od takrat niso prav nič spremenili. Tu pa sem tudi jaz, ki sem se. Pa ne v dojemanju golobov. V dojemanju ljudi.

Če sem nekoč dopuščala možnost, da nečesa še ne razumem, je danes ne več. Vsaj glede trikotnika plaža–golob–dopustnik ne.

Danes razumem, od kod izvirajo nelagodje, gnus, jeza, brezbrižnost in njim podobna stanja in čustva. Strah in nevednost sta nevarna obiskovalca, do katerih bi ljudje morali imeti nično toleranco. Ne do golobov.

Danes tudi vem, da odrasli ne bi smeli imeti izgovorov za nikakršno primitivnost.

Mimogrede, dobro jo skrivajo. Svojo primitivnost. Kar pomislite na dopust. Zjutraj ljudje vsi veseli tekajo naokoli, malo se ukvarjajo s športom, zajtrkujejo, se družijo, gredo morda na sprehod.

V trgovino po svež kruh (če niso v hotelu), v bližnjem gostinskem lokalu na jutranjo kavico z rogljičem. Zvečer se vsi fini, sveže oprhani, nasmejani in odišavljeni sprehajajo naokoli. Kako idilično, kajne?

Pa vendar se vmes za kratek čas spremenijo. V pobesnele izganjalce hudiča. Oprostite, v aktivne odganjalce golobov na plaži. Tam in takrat pa, kot da ne bi mogli iz svoje kože.

To me spomni na tisto pravljico, kako snaha prikriva svojo pravo naravo in dejstvo, da je kača. Tašči tega nihče ne verjame. Nazadnje jo po vsem zasmehovanju izženejo, dokler nekega dne uspešno ne nastavi malih piščančkov za vabo.

Takrat snahi sikajoč jezik nekontrolirano uide iz nadzora in plane po njih. Ne govorim o snahah in  taščah,  ampak o ljudeh, ki izvrstno skrivajo svojo primitivnost. Kot kača noge, rečemo pregovorno.

Če želite dobiti pravi vtis o posamezniku, ga torej peljite na plažo. Hkrati pa se tudi zavedam, da vam ne bi bilo treba narediti tako dolge poti.

Zakaj pišem o tem? Ker je prav gotovo primitivnih vseh tisoč načinov, kako se ljudje lotijo preganjanja golobov. In to mnogo pove o njih samih.

Ne pravim, da jih morate gojiti na svoji lepi brisači za na plažo. Pravim, da je velika razlika, ali ga mirno in kultivirano preusmerimo ali se odzovemo, kot da so nas želeli odpeljati na kamenjanje. To namreč počnemo njim.

Letos nisem več štela, koliko ljudi in otrok je vanje metalo kamenje, jih brcalo, metalo vanje čevlje oziroma karkoli jim je najprej prišlo pod roke. Prazne plastenke, torbe, revije, otrokove igrače.

Ne manjka niti takšnih, ki jih pljuvajo. Dobesedno. Ko se začnejo temu družno smejati, pomislim, ali si res delimo isti svet.

Le kaj si ti golobi drznejo. Kaj mislijo, da so. Plaža je naša, če smo tam. Poletje je in kopalna sezona. Kaj tega res ne morejo razumeti?

Le kaj si ti golobi drznejo. Kaj mislijo, da so. Plaža je naša, če smo tam. Poletje je in kopalna sezona. Kaj tega res ne morejo razumeti?

Če že mora, naj tam na neki oddaljen kamen prileti samo galeb. Pa tudi on samo toliko, da ga bomo lahko slikali za romantične predstave in lepe spomine. Naj ostane toliko, da ga lahko pokažemo otrokom. Naj bo pri miru, da ga ovekovečimo, da se ga nagledamo in potem naj gre.

Ne potrebujemo ga več. Svoja pričakovanja smo izpolnili. Pomembna je slika in naše hvalisanje. Življenje, ki je to ustvarilo in omogočilo, pač ne.

Zato sem malo cinično razmišljala in letos celo predlagala tistim najbolj »zagnanim« na plaži. Bi lahko vzpostavili nadzor in našli nekoga, ki bi držal red? Policija, redarji? Reševalec iz vode?

Vsaj slednji bi morda lahko poskrbel tudi za golobe. Že tako tudi preverja, kdo si je izposodil senčnik, oddaja pedaline in jih vleče iz vode. To bi bilo tako … mimogrede.

Malo bi še tu in tam krilil z rokami, brcal in klel. Ali pa bi proti temu vztrajnemu sovražniku lahko kar sami organizirali obalno stražo? Vsake toliko bi nekdo tekal za njimi in jih preganjal.

Že res, da vsake toliko to počno otroci, ampak nanje se ne gre zanašati. Predolgo so v vodi. Morda pa bi tegobo z golobi rešili tako, da bi na plaži uvedli nova dodatna pravila.

Kdor s seboj prinese dobrote, ki bi jih lahko privabljale, bo oglobljen. In vse bo zaplenjeno. Lahko bi tudi nagrajevali izvirne ideje, kako jih preplašiti, pregnati in zadeti. 

Pa naj vas tema golobov ne zavede.

Primitivnost je zažrta globoko v pore posameznika. In kdor zmore tako ničen odnos do golobov ali kateregakoli drugega živalskega bitja, ga bo zagotovo premogel tudi do sočloveka. Tudi do tistega, ki mu je najbližje.

Primitivnost je zažrta globoko v pore posameznika. In kdor zmore tako ničen odnos do golobov ali kateregakoli drugega živalskega bitja, ga bo zagotovo premogel tudi do sočloveka. Tudi do tistega, ki mu je najbližje.

Zato golob ni več samo golob, ampak je izvrstno izhodišče za samoizpraševanje. Kakšni ste in kakšni so tisti, ki so vam blizu? Veste, nekateri ste na plaži tako zelo lepi in popolni, da vam ta primitivnost ne pristaja. Ne moškim ne ženskam. Otroci so pa tako vaše ogledalo.

Pod črto? Golobi v mojem svetu pač obstajajo. In naj vas opomnim, da tudi v vašem, pa če vam je to všeč ali ne. Tu so bili pred nami. Tu so, ko nas ni. In tukaj bodo tudi, ko nas ne bo več. Kdo sem jaz, da lahko škodim? Ljudje, zaboga, pustite že golobe na miru! 

Tjaša Ravnikar

O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ

Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva