“Spizdite iz naših maternic”
Preden znorite ob naslovu naj povem, da to ni moja misel, še manj mi karkoli takšnega pride na pamet. Mi nikoli ni.
Tudi takrat ne, ko sem pri 17 letih spoznala, da bom mati.
Niti enkrat samkrat nisem pomislila na to, da bi otroka odpravila ali se ga kakorkoli drugače znebila. Danes je ta otrok 26 let star moški z urejenim življenjem, lepo službo in krasno partnerko, jaz pa ponosna mati.
Ne enega, ampak še treh otrok, ki so prišli za njim.
In veste kaj? Sploh nisem edina.
Se sprašujete od kje naslov?
Nazaj k naslovu. Naslov je očitno letošnji slogan nasprotnic in nasprotnikov Pohoda za življenje.
Lani je bil ta slogan prav tako zelo uglajen: Kamne v roke.
Kaj sploh pričakovati od ljudi, ki se zavzemajo za nesmiselno pobijanje nerojenih otrok kot željo po krvi, ubijanju in nespoštovanje?
Vidim tudi zapise kot je denimo ta, od uporabnice Twitter profila @Centrifuzija. Zapisala je:
“Poimenujmo reči s pravimi imeni:
Pohod za življenje = pohod za zasužnjanje in ubijanje žensk.”
Kaj pa vem, spoštovana Centrifuzija, jaz sem še kar tukaj, materinstvo ni suženjstvo, temveč plemenito poslanstvo.
Je pa res, da če si suženj lastne omejenosti in povsod vidiš sovražnika, je tudi najbolj naravna stvar, kot je denimo materinstvo, lahko razumljeno kot suženjstvo.
Pohod za življenje
Če jaz pobudnike Pohoda za življenje prav razumem, se ne borijo za prepoved splava, ampak ozaveščajo o tem, kaj splav sploh pomeni.
Na spletni strani Pohoda za življenje piše:
Pohod za življenje je svetovna civilna iniciativa, ki je nastala iz želje, da bi javnost ozaveščala o lepoti in dostojanstvu vsakega človeškega življenja. Pohod za življenje po vsem svetu vsako leto močno raste in bo prisoten, vse dokler abortus ne postane nepredstavljiv.
Skupaj hodimo v podporo vsem nerojenim otrokom in njihovim materam in očetom v stiski. Trudimo se opremiti ljudi, da bi pogumno stopili v bran vsakemu človeškemu življenju od spočetja do naravne smrti. Želimo, da bi sporočilo v vrednosti vsakega človeka prišlo, do vseh Slovencev.
Nikjer niti besede o prepovedi splava. Le o dostojanstvu življenja, o spoštovanju življenja in o tem, kako mora splav postati nepredstavljiva poteza v življenju.
Zato bi obe avtorici zame spornih tvit zapisov in vseh ostalih, ki so podobnega ali istega mnenja kot dami vprašala: Ali si lahko zamislite, da stojite nad nekom in ga hladnokrvno umorite?
Če je odgovor ne, me zanima tudi zakaj ne, saj vendar menite, da je umor pravica. Rezultat je namreč isti. Konec nekega življenja. Edina razlika je, da majhnega in nemočnega bitja ob dejanju ne gledate v oči. Na vaš ukaz mora umoriti zdravnik.
Osnove spolne vzgoje
Ker sem sama bila mlada mama in ker imam štiri otroke, sem svoje dobro poučila o obnašanju v intimnih zadevah. Splav je v naši hiši nesprejemljiva poteza. Predvsem zaradi dveh razlogov.
Prvi je ta, da smo v dobi, ko je na voljo milijon vrst kontracepcije in da mora spolno aktivna ženska poskrbeti, da ne pride do nenačrtovane nosečnosti.
Potem pa je tukaj še nevarnost spolno prenosljivih bolezni.
Žal tako je. Tisto, kar je v naši hiši najpomembneje je to, da otroci vedo, da karkoli se zgodi, četudi je težko povedati, vedno lahko pridejo k nama in povedo, kar jih teži.
Še posebej, če bi se zgodilo kaj takšnega, kot je nenačrtovana nosečnost. Naredila bova vse, da otrok odraste in ob tem šolanje ne bo trpelo.
Kot starša lahko namreč za otroke premikava gore, ne moreva pa vrniti življenja, ki bi ga v trenutku šibkosti in zmede lahko vzela.
Spizdite iz naših maternic
Ljudje, ki se zbirajo pod tem sloganom in se zavzemajo za pravico do splava, se po drugi strani borijo za pravico istospolnih parov do posvojitev.
Nekako mi ne gre skupaj. Kako se lahko zavzemaš za pravico do posvojitve in pravico do splava hkrati?
Žal se posvaja otroke, ki jih mamice rodijo a jih ne obdržijo. Morda jih ne morejo, morda so v stiski… pa vendar je bila dovolj močna, da je otroka pustila živeti. Plemenito dejanje. Ne le, da otrok živi, življenje nekega para bo oplemenitila za največji dar, ki ga lahko življenje da: novo življenje.
Naj vsem postavim vprašanje: kako naj ljudem, ki do nerojenih otrok nimajo enakega odnosa kot jaz verjamem, da bodo spoštovali posvojenca?
Kako naj jim verjamem, da otroke sploh spoštujejo, če se več kot očitno ne zavedajo teže splava?
V zaključku naj vsem “hej, ljudje borcem” sporočim še, da se ljudje, ki spoštujejo druge, ne borijo za pobijanje, ampak za življenje.
Johanca
