Ta teden grem najprej seveda težko mimo incidenta na družabnih omrežjih, ki je sčasoma prerasel v pravi požar.
Ker sem bil vanj vpleten (beri: zvlečen), ne bom posebej polemiziral s človekom, ki se je tako potrudil okoli mene. Ni bil prvi, bil pa je daleč najbolj primitiven. Vesel in hvaležen sem, da so se na ta incident in prostaškost tega osebka aktivno odzvali mnogi na Twitterju, ter tudi TV Slovenija v sobotnem Utripu 30. 7. 2022 (vir). Danes tako cela Slovenija ve da je takšno ravnanje zavržno in nesprejemljivo.
Za boljše razumevanje ozadja: Požar, ki golta demokratične procese TUKAJ
A bodi dovolj o konkretnem prostaku. Opažen je bil, priskutil se je mnogim in postal je pojem neotesanca v slovenski javnosti. Pametni se mu lahko v bodoče izognejo v velikem loku.
Vendar pa grem, prav zaradi takšnega javnega delovanja, kjer posebej očitno manjka občutek osebne odgovornosti, še toliko težje ta teden mimo besede, ki jo je snedel sam predsednik vlade Robert Golob.
Govorim o navdušenju, ki ga je najprej sprožil na račun obljube gasilcem, da bodo dobili nekaj dodatnega denarja, nato pa razočaranje, ko je celo javno povedal, da nikoli ni dejal, da bo denar dobili posamezni gasilci.
Da je res bila na mizi konkretna obljuba posameznim gasilcem, je lepo vidno tudi iz odgovora v.d. direktorja Vladnega urada za komuniciranje, Dragana Barbutovskega, na moje dobronamerno opozorilo glede na objavo, ki je krožila po družabnih omrežjih, da naj bodo res pazljivi, da se jim ne zalomi na lokalnem nivoju.
Da ne bodo, ob sicer dobronamerni gesti do gasilcev posameznikov, na koncu poželi val nezadovoljstva.
Žal se točno to zdaj dogaja. Nezadovoljstvo na lokalnem nivoju gasilstva.
Razumem, da je tehnično težko izpeljati izplačilo posameznikom. Vendar je na to potrebno misliti prej.
Govoričenje predsednika vlade v javnosti zato, da bi ugajal, ni bilo prvič. Se še spomnite napovedi dviga cen goriva in nato vsesplošne panike po črpalkah, ko je goriva zmanjkovalo, trgovci z gorivom so se pa izgovarjali na logistiko?
Pa govorjenja o ne vem kako ugodnem odkupu pšenice, ki je danes, sodeč po dejanskem javnem razpisu, vse prej kot “fantastično dobra” rešitev za kmete?
Ljudje smo veliko bolj podvrženi trenutnim vplivom medijev, kot bi si to radi priznali.
Ljudje smo veliko bolj podvrženi trenutnim vplivom medijev, kot bi si to radi priznali. Golobovi propagandisti so uspešno kapitalizirali leta in leta kampanje proti Janezu Janši.
Kot je dejal tudi Borut Požar v pogovoru za ta portal TUKAJ, smo bili med pandemijo v medijih na neki točki celo tako daleč, kot da si je Janez Janša Covid-19 preprosto izmislil.
Danes imamo vlado, ki si jo je ta narod demokratično izvolil. Vendar vam prav veliko ljudi ne bo potrdilo, da so dejansko volili Goloba. To je sicer zanimiv fenomen, ki pa ga je relativno enostavno razložiti.
Če človek s takšno lahkoto verjame medijem, da je Golob prava rešitev kljub temu, da o njem ne ve praktično nič, potem danes tudi z lahkoto zanika, da nima nič z njim. Kljub temu, da ga je obkrožil na volilnem lističu.
Kdo je pa videl, da ga je obkrožil, kajne? Volitve so vendar tajne!
Kdo je pa videl, da ga je obkrožil, kajne? Volitve so vendar tajne!
Človek se naravno izogiba bolečini. Eden od načinov izogibanja (psihološki) bolečini je tudi ta, da ne prevzema odgovornosti za svoje napake. Glede politike zato pogosto slišimo, češ, na volitve sicer grem, potem naj se pa kar sami menijo med sabo. “Politika je kurba”, zato s tem nočem imeti nič.
Žal tako dolgo ne gre. Za svoja življenja smo najprej odgovorni sami. Povezujemo se v družine, društva, klube, zveze, stranke, državo. Zato, da lahko živimo bolje, lepše, bolj varno. Ker ne moremo vsega sami, si delo razdelimo. Eden v družini kuha, drugi pere, tretji nosi kovčke. Ena v družbi oblikuje nakit, drugi obdeluje zemljo, tretji piše kolumne in četrti, ta nebodigatreba, upravlja z javnim dobrim.
Kdo bo to? Tisti, ki ga bomo izvolili. Mi, jaz, ti, sosedov Franček. Mi ga izvolimo in zato je izbor naša odgovornost. Politični sistem je kompleksna ureditev, gora formalnih in neformalnih pravil. Zato, da bi bilo življenje lažje, lepše, varnejše.
Človek se naravno izogiba bolečini. Eden od načinov izogibanja (psihološki) bolečini je tudi ta, da ne prevzema odgovornosti za svoje napake.
V Sloveniji, po zadnjih državnozborskih volitvah, nova oblast vlada s takšno večino, da lahko mirno spreminja ustroj in prakso vladanja, kot ji ljubo. Ne govorim samo o Državnem zboru in glasovalnem stroju političnih strank.
Govorim najprej o številu glasov vladajoče koalicije v Državnem zboru, zraven pa še o naklonjenem glasu osrednjih medijev, glasu naklonjenosti Ustavnega sodišča, pa še o kom.
Ob tem tudi nikar ne pozabimo na glas zanikanja realnosti omenjenih volivcev, ki jih je tako sram priznati kaj so izvolili, da bodo mirno gledali stran in govorili, da je “politika itak kurba” in da oni že nimajo nič s tem ne glede na to, kaj se jim dogaja z njihovo državo. Ne glede na to koliko stane gorivo, koliko kruh in kako se oblast obnaša do gasilcev.
Nevladne organizacije so v Sloveniji z leti postale poseben fenomen, ki je še najbolj podoben fenomenu RTV Slovenija in z njo povezanih kritik.
Nevladne organizacije so v Sloveniji z leti postale poseben fenomen, ki je še najbolj podoben fenomenu RTV Slovenija in z njo povezanih kritik.
Vsepovprek se kritizira ta javni zavod kljub temu, da je narejeno ogromno dobrega dela. Dokumentarni, športni, otroški, izobraževalni itd. program deluje. Bi lahko bilo boljše? Vedno. A tako slabo pa spet ni. Resnično sporen del RTV Slovenija je zgolj informativni del programa (TV, radio in internet), ki se gre že nekaj let odkrito ideološko vojno v korist tranzicijske levice.
Podoben fenomen so tudi nevladne organizacije. Ob gasilcih, tabornikih, organizacijah za varnost v prometu, pomoči beguncem, revnim, v naravnih katastrofah itd., imamo v Sloveniji tudi nekaj ti. nevladnih organizacij, ki so v resnici danes vladne.
Ob gasilcih, tabornikih, organizacijah za varnost v prometu, pomoči beguncem, revnim, v naravnih katastrofah itd., imamo v Sloveniji tudi nekaj ti. nevladnih organizacij, ki so v resnici danes vladne.
Nevladne so bile prej, ko so pomagale opoziciji priti na oblast. Zdaj so na oblasti. Zato se vse, ki govorimo javno o njih in njihovem spornem načinu delovanja, napada, diskreditira in javno blati.
Njihovi predstavniki danes že pregovorno vse okoli sebe zmerjajo s fašisti, homofobi, janšisti (v slabšalnem smislu) ter vsem, ki si dovolijo podvomiti v njihovo razsvetljenost, grozijo s tožbami.
Pravi problem je pravzaprav dobro skrit in sicer, da obstoječa vlada daje takšnim rabotam legitimnost. Na vsa usta se hvali s tem, kako ji ta ista “civilna družba” piše zakone, ji svetuje, po novem prevzema celo vlogo stroke pri odnosih z javnostmi posameznih ministrstev.
S tem, ko gledamo stran, ko ljudje pravijo “naj se kar sami zmenijo”, “politika me razen na volitvah ne zanima” ipd. ne rešujemo prav dosti.
Zver se je namreč že iztrgala s ketne. Blatenje, žaljivke, poniževanja in posmehovanja so postali naš vsakdan. Meja sprejemljivosti se je znižala, žaliti nekoga javno je postalo nekaj, “kar se pač dogaja,” nekaj, kar ni več “nič posebnega”.
Ob takšnih zdrsih, kot je bila povzročitev krize okoli goriva ali okoli pšenice, bi se premier moral vsaj javno opravičiti, ne pa krivdo valiti na druge. Če se premier tako izogiba odgovornosti za svoje napake, zakaj se ne bi enake strategije posluževal tudi anonimni volivec.
Gasilci so nevladna organizacija, s katero je potrebno posebej delati v rokavicah. Gasilstvo, kot ga poznamo v Sloveniji, je čisti in eden največjih diamantov naše družbe.
Gasilci so nevladna organizacija, s katero je potrebno posebej delati v rokavicah. Gasilstvo, kot ga poznamo v Sloveniji, je čisti in eden največjih diamantov naše družbe.
Degradacija ugleda politike, ki smo mu priča skozi sprenevedanje kaj je bilo rečeno in kaj ne glede denarja za gasilce, je nekaj, kar bi volivci morali kaznovati. Najprej volivci Gibanja svoboda in profesionalni novinarji, nato celotna javnost.
Politiki so tudi zgled in skrivanje glave v pesek je odraz šibkosti, ne moči. Človek, ki se ni sposoben soočiti s svojimi napakami, je obsojen na trpljenje, predvsem pa na njihovo ponavljanje. Napake so namreč namenjene tudi temu, da se iz njih kaj naučimo in z njihovo pomočjo zrastemo in se razvijamo.
Edvard Kadič
- Več o Edvardu Kadiču TUKAJ
Avtorske pravice: Kolumna je avtorsko delo. Če ni določeno drugače, je reproduciranje dovoljeno pod pogojem, da se navede vir, v elektronskih medijih do povezave na vir.
