Mitja Iršič

Ob koncu mandata bom povedal nekaj besed. Za kaj več pa počakajte na knjigo. 🙂

Ko sem leta 2020 sprejel delo ministrovega svetovalca za odnose z javnostmi, se mi ni niti sanjalo kaj me čaka. Nisem imel tako dobre domišljije. Predvidevam pa, da so se tako počutili člani Trumpove administracije, ko so ameriški liberalni mediji nad predsednikom izvajali zgodovinsko neprimerljiv pogrom. Od prvega dne, ko smo se po prazni avtocesti z nadcestnimi napisi (OSTANI DOMA! OSTANI ZDRAV!) vozili v službo (naprej sredi vrhunca panike ob prvem valu pandemije), so mediji Janševi vladi napovedali vojno. PR-ovka, ki je bila prej vodja službe me je najprej mirila, da so tudi do drugih vlad napadalni, na koncu pa je po nekaj tednih vendarle priznala – tako hudo kot pri Janševi vladi pa zopet ni bilo. Vsako vprašanje, vsako podvprašanje, vsaka poizvedba je bila predpriprava, da se iz odgovora naredi agiprop članek s predjedjo polresnic in podtikanj. Treba jim je priznati, da slovenski mediji, zbrani pod pahljačo ProPlus, RTV in Odlazkove hobotnice obvladajo posel političnega agitpropa.

Prvih 14 dni sem odgovarjal pretežno na vprašanja zakaj je Simoniti zaposlil mene, bivšega kolumnista Nova24TV, če pa sem enkrat v kulturi napisal nekaj grdega (nisem, a to je že druga zgodba). Nato so sledili dvomi o protikoronskih ukrepov vlade. Tudi ko smo kulturnikom dali VSE kar so si želeli (samozaposleni so dobili neverjetnih 1100 evrov na mesec, država je plačevala nadomestne plače zaposlenim v javnih in zasebnih kulturnih institucijah), so nas proglašali za rablje žive kulture, kolektivistični organ, s socialistično-zvenečim imenom »Aktiv delavk in delavcev v kulturi« pa je v uradnem sporočilu, ki ga je objavil STA zapisal, da Simonitijev mandat spominja »na zgodnji nacizem«. Špela Kožar je na javni televiziji (Studio City) rekla, da podpiramo neonacizem – pri tem se je spotikala ob povsem rutinsko podelitev statusa Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot, ki nima prav nič z nacizmom, predsednik društva, ki je izrekel nekaj kontroverznih besed, pa je odstopil (društvo se je od njegovih izjav distanciralo). A to ni bilo pomembno – pomembna je bila krilatica »Simoniti podpira fašizem«. To je bilo le nekaj mesecev preden so začeli »denacificirati« Rusi in prav neverjetno je kako podobno retoriko so uporabljali slovenski novinarji.

Še hujši od slovenskih novinarjev, so bili tuji novinarji, katerim so slovenski novinarski aktivisti izvažali izmišljene novice, ki so jih nato tuji mediji hvaležno objavljali, ne da bi preverili točnost informacij. Neskončno neprespanih noči sem preživel v nejeveri, da so tuji mediji tako neverjetno naivni in neskončno ur ždel v pisarni pisoč demantije v angleščini.

Die Welt, Der Standardt, Sueddeutsche Zeitung so recimo poročali (ne da bi nas kaj vprašali), da smo zamenjali 6 od 7 direktorjev kulturnih institucij. V resnici smo zamenjali le eno – Renato Zamido, direktorico Javne agencije za knjigo (pred kratkim smo dobili sodbo sodišča nam v prid), ki jo je želel zamenjati že SD-jev minister Poznič zaradi očitnih in ponavljajočih kršitev. Nobenega drugega direktorja nismo »zamenjali« – vsem je potekel mandat. A naša kulturna elita ni sprejela, da nekateri »večni« direktorji na rednih razpisih niso bili ponovno imenovani (npr. Zdenka Badovinac, znana po jugonostalgični razstavi »Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije«, sicer velika zagovornica jugoslovanskega modela socializma, ki je bila na položaju že od osamosvojitve). Zato so aktivisti v tujino plasirali novice, da so bili ti direktorji »zamenjani«.
Sueddeutsche Zeitung je pisal tudi, da je del vladne represije tudi »evakuacija dveh anternativnih kulturnih centrov v Ljubljani«. Šlo je seveda za akcijo Zorana Jankovića, ki je izpraznil center Rog. Naši aktivisti so se najbrž veselo krohotali, ko so videli kako naivni so tuji mediji. Zato so postali vedno bolj drzni.

Isti medij je objavil, da Radio Študent od države ne prejema več nobenih nepovratnih sredstev s strani države. Šlo je za laž, na katero se je odzval tudi Radio Študent in povedal, da so lani dobili sredstva iz medijskega razpisa in posebnega sklada za NVO-je. Radio Študent je v resnici v sporu z zasebnim lastnikom (ŠOU), naši aktivisti pa so zgodbo »prodali« kot spor med vlado in RŠ.

Slavni the Economist je izjavil, da »vlada noče poravnati proračuna RTV«. Očitno se jim ni sanjalo o čem pišejo in kako se financira javna radio-televizija ali pa so narobe razumeli agitprop, ki so jim ga servirali slovenski aktivisti. Je pa res sramota, za tako elitno revijo, da napiše kaj takšnega. V istem članku poročajo še o »starejšem novinarju RTV«, ki pravi: »Novinarji RTV-SLO so se bali za svoja delovna mesta. Le malo nas je še vedno kritičnih, a nas želijo utišati.« Kdorkoli v Sloveniji bi ob taki izjavi planil v smeh.

Neue Zuriche Zeitung je v članku o ministrstvu za kulturo (z istimi izmišljenimi tezami o zamenjanih direktorjih kulturnih institucij) izjavil, da je Janša moral leta 2012 odstopiti kot predsednik vlade, ker je bil obsojen korupcije in je moral v zapor. Isti članek navaja, da je želi Janez Janša z osebnimi napadi ustrahovati novinarje javnih radiotelevizijskih postaj, ki kritično poročajo o njem in da tudi v tem pogledu spominja na Trumpa.

Francoski La Liberation je pisal, da so v Sloveniji umorili novinarja (zamenjal nas je s Slovaško, kjer so ubili novinarja Kuciaka) in da je Nova24TV na javnem medijskem razpisu prejela 120.000 evrov (isto tezo je nato ponovila nizozemska EU poslanka ReNew Tineke Strek, na zasedanju EU odbora LIBE).

Marko Milosavljević profesor na FDV je za New York Times izjavil, da Pop TV pošilja svoje prispevke lastnikom v Prago, kjer jih preverijo, da ne bi užalili Janeza Janšo. Vsak, ki je kdaj gledal 24ur se je ob tej izjavi najbrž pošteno nasmejal. Btw z istim novinarjem (Andrew Higgins) sva se dve uri pogovarjala tudi jaz in direktorica direktorata za medije, na koncu je v članku objavil dve najini iz konteksta iztrgani izjavi. Zelo hitro se je videlo, da gospod svet dojema skozi črnobela očala dobrih levih in slabih desnih sil, nas pa dojema kot vazalno državo Madžarske, ki spada pod slabe desne sile, poleg Poljske in (pogojno) Češke.

Takšnih pozdravov iz tujine je bilo več kot jih lahko preštejem. Na vse smo odgovorili in demantije objavili na domači strani ministrstva, ne glede na to kako sizifovo je bilo takšno početje. Slovenskim aktivistom, ki pa so te neumnosti pošiljali v tujino pa lahko rečem le naslednje (ne bom varčeval z besedami): riti ste. Izdali ste sebe in svojo domovino. V imenu dnevnopolitičnega aktivizma in partikularnih finančnih interesov. Domovina vam ne pomeni nič. Obstajajo ljudje z dušo in takšni brez. Vi ste brez nje. Ker ste brez duše, ste tudi brez vesti. Toliko o tem.

Kar pa se tiče samega mandata, lahko vsakemu kulturniku pogledamo v oči – ministrstvu Vaska Simonitija je uspelo zagotoviti rekordni proračun za kulturo tako za leti 2021 kot 2022. Kot že rečeno, samozaposleni v kulturi so skoraj vso pandemijo prejemali znesek 1100 evrov mesečno. Kulturni sektor še nikoli ni bil na tako zdravih temeljih kot v času te vlade. Vsako področje, ki spada pod pristojnost ministrstva je lani in letos dobilo več sredstev kot kadarkoli prej. Sanirati se je začela kulturna dediščina, ki je prej desetletje čakala na odrešitev.

Potem ko vrsta prejšnjih ministrov tega ni bila sposobni, smo napisali resolucijo o Nacionalnem programu za kulturo, ki je bila nato tudi potrjena v DZ.

Začeli smo urejati 11 let zapostavljeno področje izrednih pokojnin. Sprejeli smo Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (Šarčeva vlada ga ni, pa bi ga mogla, s tem pa smo tvegali penale Evropske komisije, saj gre za implementacijo direktive EU).

Pripravili smo zakon o medijih, ki bi pometel z netransparentnostjo medijev in lastniško koncentracijo medijev, ki uničuje medijsko pluralnost v državi – pa so ga zbombandirali tisti skrajni člani koalicije, ki so potem prestopili v Gibanje Svoboda.

Zagotovili smo prostore za Arhiv RS na Poljanski. Izognili smo se naslednji črni luknji neskončnih dokapitalzacij s prekinitvijo projekta obnove Drame.

Iz Srbije smo uspeli dobiti originale 13 slovenskih celovečernih filmov, ki jih je domovina pogrešala že od leta 1968.

Omogočili smo gradnjo centra Rotovž, amfiteatra v Novi Gorici, Auerspergove železarne, obnavljati se bo začela Prešernova domačija in še veliko več.

Poleg tega smo uspešno izpeljali projekt slovenskega predsedovanja Svetu EU – EK je pod vodstvom ministra Simonitija sprejela pomembne sklepe na AV področju, vrhunec predsedovanja pa je bil balet Povodni mož Edwarda Kluga na Blejskem otoku, zamisel za katerega se je porodila prav na Ministrstvu za kulturo, kjer smo z avtorjem skrbeli tudi za izvedbo.

Na drugi strani pa smo zahtevali tudi uradniško in finančno disciplino. Minister je želel prekiniti s prakso inflacije števila samozaposlenih v kulturi. Država status vrhunskih umetnikov plačuje pop zabavljačem, ki igrajo dalmatinsko glasbo, repajo, esoterično udarjajo na bobne ali se prostituirajo (dobesedno) v imenu umetnosti. Status samozaposlenega v kulturi se je povsem izrodil – po Zakonu o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUIJK) se status samozaposlenega s pravico plačevanja prispevkov prizna vrhunskim umetnikom, ki se ukvarjajo s tržno manj zanimivimi dejavnostmi, a vendarle s svojim delom predstavljajo Slovenijo in njen kreativni potencial. Nekoč je bilo takšnih okrog 100 umetnikov. Zadnje številke kažejo, da država plačuje prispevke za socialno varnost že približno 2300 samozaposlenim, vsako leto pa jih je več, pogoji pa so vedno bolj ohlapni – kar je hotela vlada ministra Simonitija urediti. Odgovori nove ministrice dajejo slutiti, da se vračamo v stanje divjega zahoda, kjer bo vsak povprečen ”malar” s pravo ideološko izkaznico deležen statusa in plačevanja prispevkov s strani države. V tem mandatu smo stremeli po tem, da se status samozaposlenega v kulturi (s pravico plačevanja prispevkov) rezervira za res izjemne umetnike. To pa očitno marsikomu, ki si je ministrstvo predstavljal kot Center za socialno delo ni bilo všeč. Zato je sledil pogrom skrajnežev…

Mi smo lahko pogledali v oči vsem – a oni niso bili sposobni pogledati v oči nam. Zato pa so v zavetju noči risali svastike na pročelje stavbe MK, s črno tinto uničili fasado, pred MK postavili krvave mize z okrvavljenimi imeni in priimki ministra, sodelavcev in celo navadnih uradnikov. Ker na svoji strani niso imeli dejstev, so se posluževali zastraševanja. Kot ima Putin svojo Rosgvardijo ima slovenska kulturna scena svoje silovike, ki že od nekdaj grozijo uslužbencem, če kakšna odločba ni spisana po njihovem – to sem slišal s strani precej levo usmerjenih uradnikov, ki jih skrajnost dela umetniške scene vendarle pošteno moti. A tokrat so imeli umetniški siloviki prvič zaslombo v mogočem medijsko-gospodarsko-našističnem stroju, ki so njihove izpade ne le tolerirali ampak promovirali kot upor proti samodržni oblasti.

Kot preostanku vlade, ki je delovala odlično, se je tudi ministru Simonitiju in njegovemu mandatu delala krivica. Vse merljive številke so kazale občuten napredek. Le aktivisti na cesti so govorili o obujanju zgodnjega nacizma – ker so skupaj z mediji številke uspeli nadomestiti s poceni – povsem ideološko obarvano – gromovniško retoriko čistega zavajanja in laži. Njihova retorkika, se podobno kot novinarska, ni prav nič razlikovala od ruske. Mi-oni. Svoboda-kolaboracija. Partizani-fašisti. Svet, ki so ga risali je bil – za umetnike, ki bi morali svet videti v barvah – presunljivo črnobel, dolgočasen in moreče turoben.

Po mojem skromnem mneju je minister Simoniti daleč najboljši minister za kulturo v zgodovini Slovenije. Človeka, ki je dovolj odločen in samavesten, da bi si upal postaviti nasproti tudi zdravstvenim lobijem, ne le anarholevičarskemu nazadnjaškemu delu kulturnega sektorja.

To, da je bil najboljši, vam bodo – na štiri oči – priznali tudi delavci v kulturi. V javnosti pa ne, saj jih je strah pogroma skrajnega dela svojega ceha. Le poglejte kaj se je zgodilo z Uršulo Cetinski, direktorico Cankarjevega doma, ki si je upala pohvaliti ministra, zdaj pa jo novi oblastniki že uvrščajo na sezname za odstrel.

Vsak naj sam presodi ali je primerno, da je nova ministrica tudi sama samozaposlena v kulturi, se pravi, da s svojo dejavnostjo ne more poskrbeti za lastno preživetje (kot lahko vsak vodovodar, električar, zidar, mehanik in navadni delavec), zdaj pa bo preučevala in podpisovala milijonske pogodbe. Iz mojega vidika lahko rečem le to, da je bilo njeno zaslišanje pred odborom DZ globoko razočaranje. Govorila je pavšalno, na pamet, večkrat se je videlo, da ustroja ministrstva niti približno ne pozna. Tudi strokovni sodelavci na Ministrstvu za kulturo so se muzali, ko so slišali njene odgovore. A pustimo prve vtise. Sodil jo bom po rezultatih. Vsekakor bi bil zelo razočaran, če bo po koncu tega mandata 5000 samozaposlenih v kulturi, saj to kulturo razvrednoti in jo naredi ceneno, potrošno in komoditizirano. Kultura naj ostane v domeni genijev, ne prodajalcev kačjega olja, ki bi radi štukali svojo eksistenco z državno pomočjo.

Za konec naj povem dve stvari. Bilo je težko – tako čustveno kot fizično – delalo se je praktično ves čas – na koncu je tako meni kot nekaterim kolegom ostalo celo nekaj dopusta iz leta 2020. Vmes sem poslušal žaljivke, da v varni javni službici gledamo v zrak, še posebej jaz, ki sem zagovornih prostega trga in meritokracije, deležen sem bil celo (lažnjive) obtožbe največje stranke Gibanje Svoboda – da mi je vlada uredila službo za nedoločen čas – skratka novi oblastniki so me obtožili nepotizma in se za to še niso opravičili.

Poudarim naj, da na MK nismo bili deležni nobenih koronadodatkov – ne glede na to, da smo delali skozi vse valove pandemije, ko so bili drugi doma. Kar se mi zdi prav, saj gre konec koncev za naravo dela. Drugače je z zdravstvenim osebjem. Še vedno sem zagovornik prostega trga in meritokracije – a se mi zdi, da ni nič bolj meritokratskega kot da te funkcionar na zaupanje izbere za svoj kabinet – in te lahko tudi kadarkoli tudi odslovi, saj si tam na njegovo zaupanje, za razliko od rednih uradnikov. Število mest je omejeno.

Ne glede na vse pa sem ponosen da sem delal v kabinetu dr. Vaska Simonitija. Veliko sem se naučil, tako o slovenski kulturni sceni, kot o ljudeh in življenju. Morda je najpomembnejša lekcija ravno tista, ki sem se je naučil s pomočjo rednih sodelavcev. Tistih, ki so na ministrstvu že leta, nekateri desetletja. Ni skrivnost, da je večina njih drugačne politične usmeritve kot jaz. A veste kaj? Razumeli smo se. Pričakoval sem zarote in spletke, dobil sem – običajne človeške odnose. Včasih napete, včasih prepirljive, včasih smešne, včasih prijazne, včasih prijateljske. Predvsem pa – povsem oz. večinoma apolitične.

Zato sem jim ob slovesu (med drugim) napisal sledeče:

”Velika večina ljudi je prijaznih in veliko več stvari nas povezuje kot pa nas deli. Včasih imamo v teh pregretih političnih časih občutek, kot da živimo v dveh Slovenijah, ki sta si med sabo sovražni. Moje izkušnje na MK potrjujejo, da temu ni tako. Ljudje smo le ljudje, z običajnimi človeškimi tegobami in težavami – čeprav morda z različno interpretacijo kako jih čim bolj učinkovito rešiti. Morda smo ravno na MK lep prikaz kako se lahko ljudje med sabo razumejo, tudi če so morda ideološko, politično ali kako drugače diametralno nasprotni. In morda je MK upanje, da se bomo nekoč tudi v Sloveniji znova tako razumeli, kot smo se nekoč že.”

Da sem prišel do tega spoznanja, se zahvaljujem sodelavcem na Ministrstvu za kulturi – ne bom jih omenjal, ker si želijo anonimnosti.

Zahvaljujem pa se tudi gospodu ministru dr. Vasku Simonitiju, ki je vame položil svoje zaupanje, kot tudi preostalemu kabinetu. Državni sekretarki Dr. Ignaciji Fridl Jarc, vrhunski strokovnjakinji in eni najpristnejših ljudi, kar sem jih imel priložnost poznati. Politično-medijskemu sopotniku in sotrpinu, slavnemu novinarju Miru Petku, ki se je skupaj z mano boril z mlini na veter slovenskih medijev. Dr. Bredi Mulec, prijateljici, vrhunski uradnici in bodoči slovenski različici JK Rowling. In vsem drugim, ki sem se jim zahvalil osebno.

Hvala za vse in morda se nekoč zopet vidimo na tej zanimivi, čudoviti življenski poti! Per angusta ad augusta!

Mitja Iršič

One thought on “Srhljivka na Ministrstvu za kulturo”

Komentar: