Starši, bodite pozorni in pazite, kaj in kako prigovarjate otroku. To, kar mu boste govorili, to, kar bo poslušal, to bo postal. Če ste natančno prebrali prva dva stavka, morate med vrsticami zaslišati naslednji dve dejstvi. Prvo, da je pri delu in učenju otroka pomembna predvsem vloga staršev.
Če je starš opremljen s kakovostnimi in pravimi informacijami in če jih dosledno spravlja v prakso, do težav ne bo prišlo. In drugo, če vam otrok na neki točki ni »všeč« ali ga kakorkoli označujete kot »težavnega«, pomeni, da ste nekje pred časom že zgrešili. Vi. Ne otrok.
Na predavanjih se vedno rada pošalim z dejstvom, da vse, kar vam je na otroku všeč, je njegovo. In vse, kar vam ni, je vaše v njem.
Najprej je vedno vsem staršem nerodno ugotavljati, kaj vse izrečejo svojim otrokom. Stežka začno brskati po spominu in iskati negativnosti, ki so jih njihovi otroci poslušali leta. Nekateri starši to počno celo tako avtomatizirano in nezavedno, da sem povabila otroke na srečanja, da smo skupaj malo lažje »osvežili« spomin.
Najbolje, da jih kar skupaj naštejemo. Nekaj najpogostejših fraz, ki so prava zakladnica prenosa nesmislov iz roda v rod. Zakoreninjena in avtomatična. Grda in nekoristna.
Pa dajmo: »Ti si neumen/neumna. Si debel/a. Kako si ti ”štorast/a”. Kako si len/a. Si ti gluh/a ali kaj? Pa kako moraš bit ti vedno tok počasen/ počasna? Pa ti se res nič ne znajdeš …«
Takoj brišite te besede iz svojega slovarja komunikacije z otrokom. Najprej zato, ker nič od tega, kar mu govorite, ni res. To vam lahko vedno in takoj dokažem. Pa tudi zato, ker če bi imel otrok nekatere »ne všečne« karakterne značilnosti, se moramo spet zavedati naslednji dve stvari.
Ena je, da je ravno to morda pač njegova posebnost, ki ga dela edinstvenega. In če ga slednja ne ovira pri kvaliteti njegovega življenja, ni potem z njim popolnoma nič narobe. Morda le vam nekaj pri njem ne odgovarja, to pa ne pomeni, da se mora zaradi tega spreminjati.
Pomnite, otroci niso prišli na ta svet, da bi vam ugajali. In druga, tudi če se ugotovi, da bi bilo treba neko otrokovo posebnost spremeniti in preoblikovati, tega nikakor ne boste dosegli z nerganjem, žaljenjem in negativnimi opazkami. Gore se bodo premaknile šele, ko boste obrnili svojo »zlajnano« in zastarelo ploščo.
Ste se prepoznali v katerem izmed naštetih primerov opazk? Pomembno je, da se zavestno poslušate, kako komunicirate s svojim otrokom. Spremljajte, kaj in kako govorite. Ko ujamete misli in besede, ki sodijo v zgornji venček »nezaželenih«, si jih zapišite.
In od tistega trenutka dalje bodite pozorni na to, da jih ne uporabljate več. Zapišite si tudi besede, s katerimi jih boste nadomestili. Zakaj je treba to pisati in vaditi? Ker smo negativnosti že naučeni, novega načina komunikacije pa se moramo šele priučiti. In če tega ne naredimo?
Potem smo enostavno otroku prenesli to nemarno doto, ki smo jo v dar prejeli tudi sami. Namreč, če (ne)primerno komuniciramo s svojim otrokom, vam zagotavljam, da so tako počeli tudi z vami.
Najbolj na celem svetu otrok ljubi svoje starše. Celo življenje. Otrok ne bo nikoli nehal imeti rad svojih staršev, bo pa prenehal imeti rad sebe. Staršu verjame. Besede staršev se mu vgravirajo v vse plasti njegovega bitja.
Tisto, kar mu boste govorili in prikazovali, v to bo verjel. Če mu boste grdo govorili o njem samem, ga boste ranili in »ožigosali« za vedno. Vaše misli in besede postanejo njegova udejanjena resnica. Kar pomislite in izrečete, otrok spravi v prakso.
Naši možgani so pravi vojaki na delu. Ko jim postavimo vprašanje, nanj neutrudno iščejo odgovor. Če povem poenostavljeno, pri tem zopet veljata dve pravili.
Prvič – takšno vprašanje, kot ga boste postavili, takšen odgovor bodo možgani našli.
Drugič – kakršen je naš prevladujoči način mišljenja, takšen odgovor se bo oblikoval.
Naj prikažem na primeru. Ko na nekoga kričite: »PA KAJ JE S TABO NAROBE?«, verjemite, da takšen neposrečeni vzgojni prijem ne bo rodil ničesar dobrega. V samem startu že zato, ker kričite, ne. Tudi če sprašujete mirno in v retoričnem duhu, boste sogovornikovim možganom naložili nalogo.
Hote ali ne, bodo še dolgo za tem iskali odgovor. Vse dokler ga ne najdejo. Zagotavljam pa vam, da ne bodo našli ničesar pozitivnega. Zaradi zgornjih dveh izpostavljenih pravil. Ker ste vprašanje postavili negativno, z negativnim predznakom, se bo tudi iskal odgovor te kategorije. In ker smo že tako po večini negativno razmišljujoči.
Naši nevrončki so, še vedno, kategorično mnogo močnejši in hitrejši – torej utrjeni – v negativnostih.
Tokrat sem se razpisala in kar malo ujezila. Toliko znanja. Toliko informacij. Toliko možnosti. V družini pa le nekaj otrok. Se res ne (z)moremo potruditi zanje? Pa ko bi vsaj bilo le zanje.
Od dela in truda zanje imamo največ mi sami. Ko starš usvaja nova znanja in delovanja zaradi otrokove blaginje, bogati in razvija sam sebe. Nova znanja torej v prvi vrsti koristijo staršu samemu. Potem otrokom, vsem članom družine in ne nazadnje vsem, ki jih (obogateni z novimi dognanji) srečujete.
Najverjetneje zato, ker se zavedam pomanjkanja znanj na strani staršev, zaprham od nejevolje, ko prebiram razne komentarje in naslove »stroke«.
Še kar vsiljujejo svoja starodavna znanja. Trdijo, da otroci morajo jokati. Da so kar vsepovprek razvajeni. In da so se bolje kot kadarkoli naučili izsiljevati starše.
Da s trmo, jokom, cepetanjem, kujanjem in še čim dosežejo vse in še več. Sploh ne bom komentirala drugega kot to, da potrebujemo ŠOLO ZA STARŠE in ne za otroke.
Vse, kar so nas o starševstvu naučili, je kako predihati popadek. Še trendi rokovanja z dojenčkom se spreminjajo vsakih nekaj let.
Pa ŠOLO ZA STROKOVNJAKE, ki mislijo, da že vse vedo in da se svet ne spreminja.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva
