Ste že videli to grozo ob avtocestah? To morate videti!

Danes sem imela namen pisati o nečem drugem. Tema, ki jo predstavljam zdaj, se je mimogrede vrinila v misli. Takoj sem vedela, da jo želim deliti z vami. Namreč, zgodila se je spontano, medtem ko sem v avtu čakala na zeleni semafor. 

V tistih nekaj minutah rdeče luči sem se zadovoljno in sproščeno ozirala naokoli, dokler mi pogled ni obstal na zagotovo enem bolj »spornih« plakatov. Če bi obstajalo tekmovanje ali lestvica top deset najbolj neprimernih reklamnih vsebin, imamo kandidata, ki bi se uvrstil visoko. Zelo visoko.

Naj začnem z dejstvom, da mnogo ljudi gleda »porniče« (po domače). Ampak to si izbira in omogoča vsak v varnem zavetju intime svojega doma. Vsaj tako naj bi bilo. Mnogo njih si celo izbira »estetske porniče«.

Pomeni, da ni dovolj dobra katera koli vsebina ali kateri koli igralci pornografskih vsebin. Pri tem seveda ne govorim o (ne)lepoti teles, govorim o tem, kaj je komu všeč. In vsem nam ni všeč enako. Govorim pa o posiljevanju vseh nas, ki smo v javnosti opazili plakat, ki nam vsiljuje vsebino, ki sodi v kategorijo »intimno«.

Tisto, kar naj bi gojili doma. Govori o naših najbolj prikritih in skritih vsebinah. Kar tako. Sredi ceste, štiriindvajset ur na dan.

In če že ne govorimo kar vsepovprek o varanju, o vseh spolnih praksah itd., zakaj bi morali gledati, kako si na plakatu dva nagca sedita na obrazu? Madona, še naši najstniki nimajo zadostne in primerne vsebine v institucijah, ki bi jih primerno izobrazila o spolnosti in o delovanju naših teles. Kaj takšne slike pa lahko gledajo?

Sprašujem se, kam je ušla mera zdravega okusa. Ali res ni popolnoma več nobenih meja in je vse podrejeno doseganju cilja? Se mora res tudi kultura spustiti tako nizko?

Seveda je ravno kultura tista, ki je bistvena pri širjenju naših miselnih okvirjev, tista, ki je vključujoča za vse in vsakogar. Ampak s takšnimi in podobnimi marketinškimi potezami predvsem pozablja svojo drugo in enako pomembno vlogo.

To je: ohranjati raven kulture v družbi. Kultura naj bi bila tudi kulturna, kajne? Ta plakat, ki sem ga zasledila, je predvsem primer neprimerne provokativnosti, ki dela škodo. Pa če nam ni mar za odrasle, nam je lahko vsaj za otroke?

Moja prva misel je namreč bila, da upam, da moj otrok tega ne bo opazil. Seveda ni. Vsaj na tem semaforju ne. Je pa opazil enak plakat ob sprehajališču popoldne. Moje delo je takšno, da izobražujem. Se pogovarjam in debatiram. In predvsem moje delo ne priznava tabujev. Na ta pogovor sem se tako pripravila že, še preden se je zgodil.

Opremljena sem z znanji, kako se pogovoriti z zvedavim otrokom, ko ga nekaj zanima, in hkrati oceniti, kolikšna je njegova kapaciteta uma, da bom razlago lahko primerno dozirala. Vseeno pa mi zagotovo ni prav, da mi že na vsakem koraku vrinjajo in določajo ritem, kdaj naj bi se ti pogovori zgodili. Ni mi prav, da si že vsak »dripec« drzne posiljevati naše otroke s svojimi neumnostmi.

Pa če se to skriva za kulturo, samopromocijo ali divjo tekmo marketinškega sveta. Pustimo otroke pri miru in jih ne obremenjujmo s temami, ki jim še niso kos. Privoščimo malo miru tudi svojim preobremenjenim umom in jih na vsakem koraku ne bombardirajmo z vsebinami in temami, ki prinašajo nelagodje ali neprijetnosti mnogim.

Ali se res lahko komu zdi normalno, da moramo sredi belega dne, skupaj s svojimi otroki, gledati slike, kako nekje nekdo (ki je gol) sedi nekomu (ki je gol) na obrazu?

Naj bom jasna. Seveda to ni edini primer vprašljive in neokusne prakse. Teh je mnogo. Ta mi je slučajno, z vso svojo očitnostjo, potrkala na misli. Verjetno ste že opazili ta plakat, ki sem ga tokrat izpostavila kot primer.

Mimogrede sem mu sicer naredila reklamo, ampak mislim, da sem hkrati jasno poudarila svoje miselno izhodišče. Nekje bo treba potegniti črto, drugače pa se kar nehajmo zgražati nad neodzivno, obremenjeno, zbegano, izgubljeno, nasilno in »freh« mladino.

Pa z odraslimi, ki s svojimi dejanji kažejo na pomanjkanje družbenega čuta za prav in narobe. Za umore. Za posilstva. Ker točno s takšnimi in podobnimi vsebinami višamo raven tolerance. In če se ta raven dvigne prehitro in previsoko … kam lahko še gremo? Mislite, da v »razsvetljenstvo«?

Preseganje meja je ključno. Pozabljamo pa, da je pri tem bistveno, da jih presegamo na zdrav in tvoren način. Za to pa moramo biti predvsem zdravi in zreli posamezniki. Če to počno »zelenci« in prezgodaj, se lahko rojevajo slaboumne ideje, ki lahko naredijo bistveno več škode, kot si lahko mislimo. In naj poudarim, da je to, da takšne stvari gledajo otroci in se o tem sprašujejo pred časom, hudo narobe in sporno.

Zato vedno in povsod pozivam – nehajmo že svoje otroke posiljevati s stvarmi, ki jim niso kos. Pa če se gre za slaboumne in primitivne plakate, vsebine radio reklam in govorjenja, televizijskih reklam in vsebin ali vsega spiska drugih idiotizmov, ki jih prinaša vsa preostala zaslonska tehnologija.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumn pa je na voljo TUKAJ.

Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.