Strah v dolini Šentflorjanski
Strah je mogočno orodje in človeštvo ga s pridom uporablja že od nekdaj. Naravno vpliva na naše ravnanje, pogosto vpliva tudi na mnenja.
Uporabljamo ga tako starši pri vzgoji otrok, kot tudi vladarji pri svoji vladavini. Tudi v prodaji pride prav. Vzbujanje strahu, kaj vse se vam lahko zgodi, je npr. dobra pot za nakup zavarovalne police. Statistično gledano je verjetnost, da bi se vam kaj zgodilo sicer majhna, ampak … Letalo je veliko varnejše prevozno sredstvo kot avtomobil, ampak … itd.
Strah v politiki
Strah je seveda še kako uporabno orodje tudi v politiki. Uporabimo ga lahko za pridobivanje glasov ali za povečanje članstva v kakšni stranki. Kot zanimivost naj navedem, da so sporočila s strahom skoraj dvakrat učinkovitejša od sporočil brez strahu (Psychological Bulletin, Vol. 141, No. 6, 2015).
Naloga politike je, da ljudi pripravi do razmišljanja o svetu s stališča skupnosti.
Politiki, ki uporabljajo strah kot strategijo, morajo zato pokazati, da so prav oni najprimernejši za reševanje določenega izziva, ki se je porajal v družbi. Najprej je potrebno strah napihniti, nato pa ljudi seznaniti z rešitvijo, da je prav dotični politik ali stranka pravi odgovor. Zatem se jim ljudje pridružijo zato, ker najdejo varnost v njihovi družbi.
Slovenija in Janševa diktatura
Primer, ki je še svež in katerega posledice danes živimo, je bilo strašenje z diktaturo, z “janšisti” in načrtno demonizacijo Janeza Janše.
Osrednji mediji, ob podpori “influencerjev” v podobi profesorjev, novinarjev in drugih “neodvisnih strokovnjakov”, so iz Janeza Janše uspeli narediti pravega demona. Pozor, iz vodje ene najuspešnejših slovenskih vlad, po praktično vseh objektivno merljivih mednarodnih kriterijih, za povrh pa še sredi ene največjih kriz v zadnjih desetletjih.
Potem pa se je pojavil princ na belem konju, dr. Robert Golob, in se ljudstvu “dal na uporabo” kot odrešenik. In ljudstvo ga je izvolilo.
Strah kot del sistema
V času bivše Jugoslavije je bila ena od nalog tajne Službe državne varnosti (SDV), ki se je preoblikovala iz zloglasne UDBE, tudi varovanje ti. “lika in dela predsednika Tita.” Metode, s katerim so to izvajali v Jugi, so vključevale prisluškovanje, zasliševanje, podtikanje ipd., predvsem pa ovajanje, laganje, ustrahovanje in kaznovanje neposlušnih.
Priprt, zaprt ali drugače kaznovan si bil lahko zaradi napačnih besed. V jugoslovanski zakonodaji je namreč obstajal zloglasni 133. člen kazenskega zakonika, ki je obravnaval ti. verbalni delikt:
Verbalni delikt je ena od ključnih točk razlikovanja med demokracijo in diktaturo.
V demokraciji je zagotovljena svoboda govora, v diktaturi ni. V demokraciji za to svobodo jamči Ustava, v diktaturi člen zakona, ki se ga prosto interpretira tako, kot to ustreza oblastem.
Ali Slovenija postaja diktatura?
Robert Golob se je z ustanovitvijo Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora približal diktaturi. Mogoče se je s tem dejanjem celo tudi formalno vpisal med diktatorje. (To bo pokazal čas, kmalu.)
Ustanovil je namreč vladno telo, ki bo podajalo smernice in mnenja na najvišji politični ravni o tem, kaj, kako in o kom se sme govoriti in o kom ne. Ustanovil je Strateški svet za verbalni delikt. Ne več in ne manj, samo 30 let po osamosvojitvi.
Ustava Republike Slovenije je namreč jasna okoli tega:
Ali vlada Roberta Goloba načrtno vbrizgava strah v družbo?
Gre za to, kdo bo všeč in kdo ne neki ekipi, ki je vse prej kot mnenjsko nevtralna. Glede na njihovo dosedanje javno delovanje, je deklarirano zavezana opciji, ki je na oblasti. Velik del te ekipe npr. glasno javno zagovarja ustavno sporno novelo zakona o RTV. Novelo, ki jo je, kljub vsej svoji ideološki opredeljenosti, Ustavno sodišče zadržalo.
Velik del te ekipe npr. javno zagovarja ustavno sporno novelo zakona o RTV. Novelo, ki jo je, kljub vsej svoji ideološki opredeljenosti, Ustavno sodišče zadržalo.
Ta ekipa verbalnih modrecov bo torej podajala smernice, kaj vgraditi v kakšen zakon in kako se javno postavljati proti ali za neka stališča o nekom ali nečem. Po domače, kdo je z besedami sovražen in kdo ni.
Proti komu bo potrebno paziti na svoje besede?
Proti Robertu Golobu, ki obljublja dodatke sodnikom ali nagrade gasilcem, pa potem ne izpolni obljub? Proti Urški Klakočar Zupančič, če niste navdušeni nad njenim plesom na rdeči preprogi ali po novem tudi njenem petju? Proti Nataši Pirc Musar, ki je trdila, da so bo oglasila, zdaj je pa ob tem napadu na svobodo govora mirno tiho?
Proti Niki Kovač, ki je prav na podlagi verbalnega delikta, kot je utemeljil njeno nominacijo premier Golob, bila celo predlagana za vodjo omenjenega Strateškega sveta?
Proti tistim, ki jih je “jebeno več” tj. Jenullu, Ćosiću, Teji Jarc, Mukiju, Štefančiču, Maksuttiju, Heleni Milinkovič, Kordišu itd. ali tistim, ki jih je “jebeno manj” tj. Janši, Urbaniji, Pirkoviču, Grimsu, Ruparju ali Primcu?
Zanimivo, kajne, kako lahko se je odločiti med zapisanimi imeni o tem, besede koga bo ta Strateški svet podpiral in čigavih ne.
Woke delirij, v katerem se nahaja ta vlada, predvsem pa njen premier Robert Golob, prej kaže na ugrabljenost premierja ali celo norost, kot pa zdravo pamet in trezne odločitve v dobro državljanov.
Woke delirij, v katerem se nahaja ta vlada, predvsem pa njen premier Robert Golob, prej kaže na ugrabljenost premierja ali celo norost, kot pa zdravo pamet v dobro državljanov.
Naključij ni
Ustanovitev Strateškega sveta, predvsem pa imenovanje Nike Kovač za vodenje tega telesa ni naključje. Nika Kovač je aktivistka Levice. Za politično kampanjo je bila na zadnjih volitvah celo nezakonito financirana iz tujine, brez vsakršnih pravnih posledic.
Zakaj sploh imamo volilno komisijo in volilno zakonodajo, ki takšno financiranje eksplicitno prepoveduje? To si človek, z vsaj malo treznega razuma, težko odgovori. Namesto razveljavitve volitev, Nika Kovač danes usmerja vlado.
Gospa ima tudi jasno in glasno podporo osrednjih medijev oz. izbranih novinarjev in urednikov v teh medijih, podpira pa jo tudi aktualna izvršna oblast. Zato, da uničuje njene politične nasprotnike, oblast sama pa pri tem navidezno nima nič. Gre za dejanja Nike Kovač, njeno imenovanje in njeno delovanje, ki družbo nevarno nagibajo proti konfliktom, mogoče celo državljanski vojni. In tega nas je lahko pošteno strah.
Gre za dejanja, njeno imenovanje in njeno delovanje, ki družbo nevarno nagibajo proti konfliktom, mogoče celo državljanski vojni. In tega nas je lahko pošteno strah.
Strah je orodje vladanja.
Strah je orodje vladanja. Gre za način, ki ni domač demokraciji, je pa v zgodovini dobro poznan, tudi v Sloveniji. Zato je na mestu vprašanje, kam draga Slovenija ti pluješ s to vlado? Kam je šla treznost šolanih, izobraženih ljudi, da mirno gledajo to potapljanje demokracije in vladavino skrajne levice?
Prav odsotnosti razuma nas je v dani situaciji lahko še prav posebej strah. Imamo predsednico, ki marsikaj ve o svobodi govora in človekovih pravicah, imamo tudi Varuha človekovih pravic, kamor svoboda izražanja zagotovo sodi. Zakaj ne dvigneta glasu danes, ko je še čas?
Tišina pristojnih je ob vsem tem naravnost oglušujoča, predvsem pa še kako strašljiva.
Edvard Kadič
Več o avtorju TUKAJ
