Ta predzadnja

ByUredništvo

30. decembra, 2023
Tjaša Ravnikar [Foto: osebni arhiv]

Ta predzadnja

Vsaka kolumna je iskrena. Od vsakogar. No, vsaj predvidevam. Za druge vedeti zagotovo ne morem. Iskrenost lahko zagotavljam le zase. Zanimivo pa je nekaj. Nekatera dejstva me presenečajo vsakokrat znova, danes pa jih delim z vami.

Prvo dejstvo, ki me vsakokrat znova fascinira je, kako preračunljiva je človeška narava. Ne bom samo kazala s prsti na druge, zato bom kot dober zgled pokazala najprej nase. Ja, preračunljiva sem, priznam. Namreč, ne morem biti toliko iskrena, kot bi si želela, saj bi s tem prizadela določene osebe. Od tega pa ne bi imeli nič. Niti te osebe, niti jaz. Zato se v določenih primerih odločim za molk. Morda bi temu lahko rekli tudi modrost. Morda.

Toliko bi rada napisala, delila, iskreno spregovorila … pa morda nastane priložnost za takšen podvig kdaj drugič in kje drugje. Zaenkrat je dovolj vseh tistih, ki se ob prvih prostih petih minutah odločijo, da bodo izdali svojo knjigo. Vsak sebi je že tako pomemben, da bi rad delil svojo življenjsko zgodbo z vsemi. Če mimogrede še navrže kaj je zjutraj jedel, kakšne spodnje hlače oblekel in kdaj šel na stranišče, pa imamo zmagovalca. Ljudje navdušeno spremljajo in klikajo.

Verjamem, da je preživeti treba. In zato samo knjiga tudi ne zadostuje več. Morda postransko podjetje z vedeževanjem, domača kozmetika, modni dodatki, kuharija, družinske podrobnosti in podobno pripomorejo bančnemu računu. Če nam kdaj zmanjka idej, s čim vse bi lahko zaslužili, se lahko zgledujemo kar po slovenski »smetani«. Saj oder je oder, ne? Kaj gor počnemo, je pa vseeno. Dokler gorijo reflektorji in dokler so sedeži polni. In tukaj pridem do naslednjega dejstva, ki me pusti vsakokrat brez besed.

Če na eni strani omenjam povzpetnike, ki bi za svoj obstoj naredili vse, jim na drugi strani delajo protiutež depresivci, ki so tudi pripravljeni narediti vse, da se za njih ne spremeni nič. Število odvisnikov, ki se trdno oklepajo svoje bede je ogromno. Mnogo jih spoznam. Na svojih naivnih strokovnih začetkih sem jim posojala svojo energijo. Jih z njo zalagala še in še in še. Prebedela marsikatero noč ob tuhtanju, zakaj hudiča zadeva »ne špila«. Iskala načine, poti in scenarije. Vse dokler nisem ugotovila, da te marsikdo pravzaprav vleče za nos. V prvi vrsti sebe in takoj za tem še vse ostale, ko se ukvarjajo z njegovim neskončnim pritoževanjem in jamranjem.

Ja, odvisniki od negativnosti obstajajo. Veliko jih je. Ne, to niso ljudje z negativno in omejeno miselno naravnanostjo. Ti jo zlahka spremenijo. Govorim o odvisnikih, ki iskreno menijo … pravzaprav vedo, da jih brez njihove sivine in teže ni. To je vse, kar jih gradi, kar jim omogoča pozornost, podporo, posluh in sočutje okolice. Nekateri bi jim rekli vampirji. Meni ta izraz ni všeč. V resnici so odvisniki. Zavestni odvisniki, ki si niti najmanj ne želijo spremembe. Le pretvarjajo se, da si jo. Pa saj s tem ni nič narobe. Do tega imajo vso pravico, a kaj, ko na tej svoji odvisniški poti (p)oškodujejo mnogo ljudi. Najpogosteje in najbolj ljudi, ki so na drugi strani odvisni od svoje prijaznosti in ustrežljivosti. Od dobrote, po domače.

Prej sem omenila, da nas vlečejo za nos. Pa sem tako že pri tretjem dejstvu, ki me preseneča in pušča odprtih ust. Ne bom govorila o številkah, niti o procentih ali imenih. Ker bi bilo brutalno. Ampak ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, razlagajo, moralizirajo, predavajo … so tako polni sračke, da ni besed. Vsakodnevno vidim obraze, ki z lahkoto vodijo za nos sledilce.

Govorijo eno in počnejo drugo. Seveda stran od oči. Stran od prižganih kamer. Takrat se smejijo in štejejo denar. Se posmehujejo in delajo norca iz ljudi, ki so jim plačali duhovna modrovanja. Iz ljudi, ki jih poslušajo in izvajajo naloge, ki so jim jih naložili. Kadijo, pijejo, se drogirajo, nažirajo, jokajo, bruhajo, kolnejo, grozijo. Potem se pa hitro uredijo, načičkajo, okitijo, nadenejo duhovni nasmeh in gredo na srečajo slovenskih »pomembnežev«. Ali mora biti res vse posel? Še vedno verjamem, da bodo ljudje prav zares nekega dne doživeli uvide. Takšne, zaresne in ne takšne, kot jih obljubljajo pohlepni »guruji«.

In naslednjič bom napisala še nekaj, kar se mi zdi pomembno naglasiti. Tokrat pa naj zaključim nenavadno. Navijam, da postanejo glave in roke pridne, kot so včasih bile. Spodobilo bi se, da bi manj tipkale ali se »nastavljale« in raje več ustvarjale. Kje imamo kvalitetno domačo obutev? Kje imamo kvalitetna domača oblačila? Kje imamo kvalitetno domačo hrano in pijačo? Kje imamo kvalitetne domače otroške produkte? Ne vem, lepe domače dežnike na primer? Naj zaživijo stara znanja v novih preoblekah. Brez megle, teže in sivine. In kakšno zvezo ima današnji naslov s kuhanimi hruškami? Zaupam naslednjič.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev.  Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologijahttps://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikarhttps://tjasaravnikar.si/