Tako rada bi pisala o lepih stvareh, pa ne morem
Vse leto sem se, bolj ali manj uspešno, trudila, da sem našla v naši vsakdanjosti tiste parobke, ob katerih sem se spotikala predvsem v iskreni želji, da bi slepi spregledali in gluhi spet slišali. Sem pri tem pogosto skrenila s poti, morda zadela v srčiko problema, morda ustrelila kapitalnega kozla, bo pokazal čas. Imela sem pa dober namen.
V teh dneh snega sicer ni, je pa zato polno veselja, sreče in zadovoljstva, haha. Vlada nam dan za dnem, včasih tudi po večkrat na dan, strelja takšne slone, da se resno bojim, da jim bo, kljub vedno višjim davkom, zmanjkalo denarja za municijo. Komentator APMMB2 je na Portalplus med drugim zapisal: “Pred leti je Janez Janša opozoril na leteče slone. V predprazničnem, premierjevem intervjuju jih je bil toliko, da so zasenčili nebo.” Ni se zmotil. Pozabil je le dodati, da se nam leteči sloni smejejo v brk, ker je vsak kronan osel bolj pameten od nas, državljanov.
Solidarnost
Letošnje leto si bomo zapomnili po katastrofalnih poplavah in tudi po solidarnosti. Ljudje, ki so se znašli v stiski, so se dotaknili naših src. Z veseljem smo jim pomagali. Še zmeraj pa ni jasno, so to pomoč, ki smo jo zbrali, tudi dobili. Ali kdo ve?
Srečanja
V teh dneh sem se srečala z Ano, ki je večji del življenja preživela na neznanem kraju nekje v tujini. Ko se je pri dobrih osemindvajsetih prvič zatekla po pomoč na Center za socialno delo, je ni dobila. Prihodki so previsoki, ne moremo vam pomagati, so ji rekli. Zaman je razlagala, da ji ves denar pobere mož, niso je slišali. Sredi vročega poletja, ko so bili cariniki na meji manj pazljivi kot sicer, je z enoletnim otrokom, ki sicer ni imel potnega lista, pobegnila k teti v tujino. Ko sem poslušala njeno zgodbo, ki se je dotaknila mojega srca bolj, kot si lahko priznam, nisem mogla verjeti, kaj vse je doživela. Njen partner se ji je smejal v brk takrat, in se ji smeji še danes. Nihče mu nič ne more.
Že pred leti sem pisala o Mariji, ki so jo starši, nosečo, napodili od doma. V sneg, decembrski mraz, v negotovost. Niti solze niso stopile kamnitega srca njene mame. Na Božič me bo spominjala tudi pripoved Jožice in Marjana, ki sta se morala umakniti s kmetije takoj zatem, ko sta jo prepisala sinu. Ni šlo drugače, kajti snaha je raje delila udarce in grde besede kot kos kruha. Ne dolgo nazaj sem na internetu prebirala pretresljive izpovedi neke najstnice. Piše, da bi rada umrla, ker starši z njo niso nikoli zadovoljni. V šoli je uspešna, hodi h klavirju, trenira balet, zmaguje na najrazličnejših tekmovanjih, toda še zmeraj premalo, da bi si zaslužila ljubezen. Koliko gorja lahko povzročimo v svoji stremuški slepoti!
Ja, spet sem zašla, mar ne?
Očitno tudi jaz ne morem iz svoje kože: tako rada bi pisala o lepih stvareh, pa ne morem, saj nenehno poslušam žalostne zgodbe, ki me ne pustijo hladne. Drži, Božič je zame čas, ko odpuščamo, a ne pozabljamo. Ko pokličemo tiste, do katerih smo po nepotrebnem kuhali zamero. Ko se tudi sami pogledamo v svoje lastno ogledalo in si rečemo, da smo vendarle vsi skupaj le ljudje z vsemi slabostmi in vrlinami vred. Tega bi se morali zavedati zlasti tisti, ki ne počnejo drugega, kot da drugemu kopljejo jamo.
Besede, besede, besede
Za besedo leta 2023 lahko izbiramo med 11 predlogi. Med njimi je tudi beseda ”nutrija”, žal manjka ”kozmični dež”. Tudi beseda ”krava” bi bila lahko zmagovalka, saj ponuja kup asociacij, da o ”lažeh” ne govorim. Manjkajo ”obljube”, pa ne vem, zakaj. Morda zato, ker jih imamo že poln kufr?
Tele v i zija
Leto 2023 bo šel v anale tudi zaradi žalostnega odhoda nacionalke v maloro. Berem, da bomo lahko naslednje leto gledali le provladni informativni program in reklame. Ostalega bo bore malo. Bogdaj, da bi se zgodil čudež in bi tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, prišli k pameti.
Dolgi nohtki, vsadki in žnabli
Stvar, ki me vedno bolj šokira, je število ženskih ”Robokopov”, ki jih videvam na ulici, v medijih pa sploh. Pa, kdo, za božjo voljo, je mladim, ljubkim, lepim dekletom vtepel v glavo misel, da so grde, da si morajo dati umetno povečati ustnice, zmaličiti obraz, povečati prsi in povečati ritnice?! Kdo to počne, kdo mladim pere možgane? Kdo iz njih ustvarja grozljive, izmaličene robokope? Ko enkrat pridejo iz ”delavnice” lepotnih kirurgov, so na pogled takšne, da se človeku trga srce od žalosti.
Pika.
Na tem mestu bom naredila piko, ker bi lahko še do jutri zjutraj kukala pod preprogo, ki se razteza čez številno zaudarjajočo navlako v mojo preljubi domovini. Ob koncu vam želim, da se vam Božič, pisan z veliko začetnico, zgodi v srcu, ne na jeziku. In četudi niste med tistimi, ki boste šli v Cerkev k pobožnostim, naredite kaj, da si ga boste zapomnili. Recimo po kakšnem dobrem delu. Priložnosti za to je nič koliko.
Pa srečnga in zdrav’ga 2024, da ne pozabim!
