Takoj po klofuti mora slediti močan objem

ByUredništvo

7. aprila, 2023
Tjaša Ravnikar [Foto: osebni arhiv]

Takoj po klofuti mora slediti močan objem

Naj nekaj razčistimo kar takoj. Ne, ni normalno, da se vas partner ne želi dotakniti. Da se vas ne dotika. Da lahko o(b)staja v vaši bližini, ne da začuti potrebo, da vas ljubkuje, vas objame, poljubi in povzroča drugo fizično ugodje. Ni normalno, da vam partner ne izkazuje (tudi) fizične naklonjenosti ali si želi vsega tega tudi z vaše strani. To je vendarle bistvo vsakega romantičnega (in ne poslovnega ali prijateljskega) partnerstva. Prav tako je to ena izmed človeških najbolj osnovnih potreb.

Osamljenost boli. Tako zelo, da si še misliti ne morete. Nihče, ki ni okusil partnerstva, v katerem se naenkrat kljub dvojini zgodi ednina, tega ne more razumeti.

Če bi povzela zgodbe iz klinične prakse, bi rekla, da je življenje »zvodenelo« povsod, kjer ne bi smelo. Za ogromno parov se je razredčilo in (p)ostalo žalosten kompromis. Bleda senca vsega, kar je njuno skupno življenje nekoč obetalo. Pa to ne pomeni, da sta se dva preprosto pri svoji odločitvi uštela, pomeni le, da sta se nekje na poti »izgubila«.

To se zgodi skorajda vsem. Vse obveznosti, ki nas včasih rinejo preko naših zmožnosti, nam poberejo ves dragocen čas, voljo in energijo, nemalokrat tudi živce. Vse to pa se kaj kmalu izkaže, da smo doma pristali le še na jutranjem ali večernem pozdravu. Ponavljam, ni težava, da se to zgodi. Težava nastane, ko dopustimo, da takšno stanje vztraja tako dolgo, da se naše nastavitve v možganih ponastavijo in posledično sebe, svojega partnerja in najinega odnosa ne dojemamo več enako kot prej.

To je točka, na kateri začnemo poglobljeno razmišljati o svojem nezadovoljstvu. To je točka, ko se začnemo spraševati, ali je morda čas za razhod. Hkrati pa je to tudi idealna točka, ko pridejo pari k meni na posvet. To pomeni, da ujamemo primeren trenutek, ko je še vse rešljivo, pa tudi trenutek, ko so rezultati našega dela izjemni.

Pred nekaj časa mi je simpatični gospod, ne da bi vedel, kaj počnem, malo pomodroval: »Veste, ne splača se menjati. Če ni ravno vse narobe in če ne škripa na vse konce, je bolj pametno bit hvaležen in uživati v tem, da zadeva ”laufa”, deluje … in ne menjati, ker se zagotovo pride izpod dežja pod škaf.«

Morda bo nekoga ta njegov stavek »piknil«, nekateri se boste strinjali, nekateri ne. Moram povedati, da se je meni zdel popolnoma ustrezen. Povedal je namreč eno nadvse preprosto pravilo. Če vse deluje ali če deluje celo večina stvari v nekem odnosu, zakaj bi menjali partnerja zaradi tiste ene ali dveh zadev, ki sta malce šli narobe? Še posebej, če jih nista najprej niti poskusila spremeniti. Partnerje si danes izbiramo sami in super bi bilo, če bi stali za svojo izbiro. Ne moremo vrniti avtomobila v salon … ne moremo vrniti otroka v katalog … pa partnerja? Malo provokativno, pa vseeno v razmislek.

Ampak vem, da ednina znotraj dvojine boli. In tudi vem, da ni vedno vse rešljivo in da se včasih zgodi, da ostanemo znotraj odnosa sami s svojimi potrebami. Potrebami, ki ostanejo spregledane, zanemarjene in nenaslovljene. Je treba tudi to požreti in izdahniti tisti slavni: »Ah, tako pač je, to je življenje.«?

Odgovor je dokaj preprost. Dokler smo čustveno vpleteni v svoj odnos in gojimo čustva do svojega partnerja, pa dokler večina stvari v partnerstvu deluje, takrat se vedno splača dati odnosu še kakšno priložnost. Kot je to povedal gospod. In če je tudi partner še vedno s čustvi pri vas, se bo na te vaše dregljaje prej ali slej odzval. Preprosto, ker vas ima rad in si želi ohraniti vajino zvezo. Če pa je partner nedostopen in »ohlajen« do nepovratne točke, takrat imate pravzaprav še vedno izbiro. Ali se boste tudi vi v odnosu navzeli hladu in bosta le še odličen sostanovalski tandem ali pa bodo čustva premočna, bolečina prevelika in se boste odločili za odhod. To so pa že naslednje stopnice, ki bolijo močno in predvsem naredijo kar nekaj škode vsem vpletenim. 

Kot povsod drugod je tudi v partnerskem odnosu pomembna preventiva. In tega se po večini ne zavedamo. Pa tako malo bi bilo potrebno. En objem tu, en poljubček tam, ena skupna kavica tu, en prijeten sprehod tam, en pomežik tu in ena dlan na kolenu tam, ena pohvala in zahvala tu, eno malo presenečenje tam … nadaljujem lahko v nedogled …

Bolijo nedostopnost, hlad, spregledanost in neodzivnost. Bolijo bolj kot klofuta. Bolijo, ker ne dostavljajo ničesar. Boli praznina. Zato hitro pomislite, kako delujete v svojem odnosu in se z vsemi razpoložljivimi silami spet predajte partnerju. Nekoč ste to že znali, znate tudi danes. Vsa partnerstva gredo preko valov, najpomembnejše pa je, da takoj po klofuti praznine sledi močan objem. 

Tjaša Ravnikar

O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumn pa je na voljo TUKAJ.

Opomba: Stališča avtorice niso nujno tudi stališča Uredništva