Teater absurda in 100 dni vlade

Teater absurda predstavlja nasprotje klasičnemu teatru.

Pojem “teater absurda” predstavlja nasprotje klasičnemu teatru.

Če besedo teater razširimo v igro oz. dramo, lahko pojem opredelimo tudi nekoliko širše tj. kot nasprotje igri oz. drami.

Poimenovanje izhaja iz dela Martina Esslina “The Theatre of the Absurd”. Absurd kot sinonim za omenjeno nasprotje teatru, pa izhaja pretežno iz Camusevega eksistencializma. 

Wikipedija nas tudi poduči, da je tipična značilnost teatra absurda občutek sramu in sočutja do nastopajočih, ki se nam zdijo neumni.

Kaže se namreč očitna težnja po odsotnosti smisla. Gre torej zgolj za opis, formo, ne za vsebino. Gledalec je zato prisiljen razmišljati o tem, kar ima pred seboj tj. o videnem. 

Tipična značilnost teatra absurda je občutek sramu in sočutja do nastopajočih, ki se nam zdijo neumni. Kaže se namreč očitna težnja po odsotnosti smisla. Vsebine torej ni, je zgolj forma.

Kolumno lahko tudi poslušate:

Ob dogodku, s katerim je aktualna slovenska vlada obeležila prvih sto dni vladanja, sem se ves čas poigraval z omenjenim pojmom. Toliko simbolike na kupu je skoraj neverjeten dosežek tudi za izkušene scenariste in režiserje. Vsaj za Viktorja, če že v Hollywood ne sežemo. 

Deluje, kot bi nekdo načrtno pripravil in izpeljal dogodek z namenom preveriti ali sploh lahko kdo na Slovenskem uvidi genialnost tega scenarista ali ne. Da gre v takšnem primeru za mentalno bolno osebnost, ki trpi za grandioznostjo, niti ni več pomembno. 

Prizorišče

Gre za dvorano na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Tam, kjer se teater na nek način rojeva, kjer se vzgaja mlade, da lahko pri svojem delu v medijih presegajo in se razvijajo ter razvijajo tudi družbo kot celoto. 

Vse lepo in prav, če bi bila lokacija v skladu s pravili. Problem je, da so vlada, z Robertom Golobom na čelu, ter drugi politiki in podporniki (novinarjev je bilo relativno malo tam), z organizacijo dogodka na tej lokaciji, kršili temeljni akt Univerze Ljubljana, ki v 7. členu statuta univerzi izrecno PREPOVEDUJE delovanje političnih strank. 

Predstavitev vladnih dosežkov je delovanje političnih strank Gibanje Svoboda, Socialnih demokratov in Levice na univerzi. Zanimivo, ob vseh mogočih dvoranah po Sloveniji.

Voditelj

Predstavo je vodil Marcel Stefančič ml., ki pri volilcih in simpatizerjih političnih nasprotnikov aktualne vlade, simbolizira aroganco kaviar socializma.

Gre za bivšega voditelja oddaje Studio City, ki mu je iztekla pogodba, on pa je to situacijo somišljeniki na javnem zavodu RTV izrabil za politično agitacijo proti bivši janševi vladi, češ, kakšen teror in diktatura se zganjata nad njim in zavodom kot takšnim.

Večina si ga tako ne bo zapomnila po oddajah, temveč po tem, da svoje somišljenike nagovarja podobno, kot je to počel nekdanji italijanski fašistični voditelj Benito Mussolini.

“Jebeno več nas je, kot njih, njih je samo ene par in vemo točno kateri so in ne vem zakaj, kot pravi Nataša Štefe, se po redakcijah ne usedemo. Zakaj se ne usedemo in ko pride not (urednica op. av) in pove: “Goloba ne boste imeli, mi rečemo:  “Imeli ga bomo,  seveda ga bomo imeli”. Nam je bilo rečeno , da ga ne smemo ‘met pa smo ga imeli. …”

Izbira točno tega voditelja za ta dogodek je naravna zgolj nekomu, ki želi pokazati svojo moč, svojo superiornost.

Pri tem pa vseeno čudi dejstvo, da dogodka ni vodil Primož Cirman (Necenzurirano), kot je to za Goloba počel v preteklosti. Bilo bi namreč res romantično. Nastopala bi kar oba, on in njegova partnerica Petra Bezjak Cirman, povezovalka večera in aktualna vodja Vladnega urada za komuniciranje (UKOM).

Strpnost kot glavni dosežek vlade

Podobnost prej omenjenga Štefančičevega nagovora z Musollinijevimi, je po svoje res zanimiva, predvsem pa strašljiva.

Opletanje s fašizmom v smislu lahkotnosti označevanja ljudi s fašisti, je v slovenski družbi postalo namreč zaščitni znak prav tranzicijske progresivne levice, katero uteleša trenutna vlada. 

Gre za narativ, uporabo besednih zvez, pomenov in oznak, ki je bil (upravičeno!) lasten borcem za osvoboditev izpod fašizma in nacizma v II. svetovni vojni.

Naravno ga je potem prevzela komunistična oblast, ki je sčasoma, skladno s svojo doktrino “kdor ni z nami, ga več ne bo”, počistila tudi svoje nasprotnike v domačem okolju. Nekaj jih je izgnala, nekaj pobila, nekaj pa zastrašila tako, da je v miru lahko vladala naslednjih 75 let.  

Danes je takšen narativ, ki je poln fašistov in nasploh sovražnikov, postal po svoje celo logičen.

Večina mladih pojma nima kaj sploh je to fašizem in kakšno zlo je to samo po sebi.

Zato tranzicijska levica to tudi uporablja, ker je demoniziranje političnih nasprotnikov zanjo nujno, saj prav veliko kvalitet in vsebine niti nima. 

Večina mladih pojma nima kaj je to sploh fašizem in kakšno zlo je to samo po sebi.

Nasledniki znajo pač to, kar so nasledili. Bitka proti fašizmu je sestavni del njihovega življenja.

Prepleta se skozi slike in knjige na domačih stenah in policah, ostanke dedov in očetov na švicarskih bančnih računih, predvsem pa skozi proslave, na katerih slavijo svoje uspehe nadvlade na drugače mislečimi.

Nadvlade, ne sobivanja! 

Čiščenje

Človeka res spreleti srh, ko premier Robert Golob na dogodku ponosno pove, da so po prevzemu oblasti pometli doma. POČISTILI! 

Voditelj vpraša: 

“Kaj če v Italiji zmagajo Giorgia Meloni in stranka Bratje v Italiji, v kateri mrgoli neofašistov, namreč letos bo stota obletnica fašističnega pohoda na Rim, Slovenci pa smo postali, kot vemo, prva žrtev fašizma ne samo v Evropi, na svetu?”

Robert Golob odgovori: 

“Se ne bom hecal, ker je resna stvar, spremljamo zelo pozorno, tudi z zaskrbljenostjo, ampak tista stvar, ki smo pa mi lahko naredili pa je, da smo najprej pometli doma … in mi bomo skrbeli doma.” 

In nato Robert Golob v ločenem govoru na tem istem dogodku še pove:

“Po 100 dnevih vlade imamo zaupanje ljudi. Seveda, ker smo sposobni in delavni. A prepričan sem, da ga imamo zato, ker smo spremenili politično kulturo. In ker smo ljudem pokazali, da znamo delati drugače. Ne le bolje, temveč tudi drugače. Ni nam treba kregati ljudi, vnašati razkola, ustvarjati kriz tam, kjer jih ni. Spoštljivost je zame temelj in ključni dosežek teh stotih dni.”

Tudi, če ste zagrizen pristaš politike Roberta Goloba se boste verjetno na neki točki strinjali, da nekje nekaj ne štima. Da imamo opravka z absurdom.

Na eni strani govorjenje o čiščenju “neofašistov” v teh stotih dneh, na drugi strani pa govor o strpnosti kot temelju in ključnem dosežku v omenjenm obdobju.

Širina teatra absurda

Zdaj pa k temu, da je šov ob 100 dneh te vlade sam po sebi poln absurdov, dodajmo še: 

• da so v vladi ministri in državni sekretarji, katerim je ljudstvo na zadnjih volitvah pokazalo vrata, 
• da si v vladni palači “nevladni” aktivisti podajajo kljuke kot v teatru med odmorom, na toaleti, Jenull pa celo zmagoslavno sporoči, da je v prejšnji vladi dobil kazen, v tej pa kavico,
• da Ministrica za kulturo že cel zadnji mesec vleče ven sebe in Levico iz afere Smodej, na RTV, ki spada pod njen resor, bo pa vsak čas vojna. Dobesedno. 
• Spotoma je Bešič Loredan za 500 mio eur naredil toliko, da se Zdravstvena zbornica Slovenije javno sprašuje, kje so kakšni rezultati, 
• Matjaž Han, gospodarski minister, je javnosti za gospodarske ukrepe po pogovorih na Gospodarski zbornici pojasnil, da če se ne bodo prijeli, jih bodo pa spremenili oz. če bo špičasto bo kramp, če bo ploščato, bo pa lopata, 
• na “neverjetno ugoden” javni razpis za odkup žita se je prijavil en ponudnik (s številko: 1), 
• mediji so dobesedno preplavljeni s poročili o kadrovskih menjavah. Verjetno je to še vedno “prej omenjeno “čiščenje” v vsem svojem zagonu.
• Celo tako daleč gre vse skupaj, da prof. dr. Bogomir Kovač za nacionalno TV omeni, da bi bilo dobro, da se vlada malo manj ukvarja s kadrovanjem in to delo prepusti nadzornim svetom, prof. dr. Maks Tajnikar pa se javno vpraša, od kje bomo dobili dodatno milijardo in pol za gospodarstvo, o kateri se govori, da bo kot injekcija na vrsti, če bo prišlo do resne krize.
• No ja, saj tisto o zdravljenju Covida-19 s soncem in morsko vodo, se tudi še spomnimo. Tudi sam verjamem, da je to lahko način za krepitev našega imunskega sistema. Vseeno pa tak nagovor predsednika vlade povzroči … ah, kaj bi govoril, poglejte si sami:

Kako je to vplivalo na zaupanje v cepljenje in cepiva? Okrepilo ga ravno ni. Poglejte si sami:

Ne verjamete v učinkovitost cepiv? Tudi prav. Vseeno pa vaše stališče ne spreminja podatkov o številu okužb. Kako glede na sonce in morsko vodo kaže Sloveniji? Takole:

Se vam zdi, da je vseeno, saj nikjer nič ne piše o hospitalizacijah in grožnjah s pandemijo? Povprašajte po šolah in vrtcih o tem, koliko otrok manjka. Pa se “sezona gripe in prehladov” še zdaleč ni niti začela.

Afera Smodej

O aferi Smodej je bilo povedano že veliko. Če sem se še teden dni nazaj (TUKAJ) spraševal, zakaj nacionalna TV v svoji paradni “raziskovalni” oddaji Tarča ni pripravila nič na to temo, se je to zgodilo ta teden. Pred kamero smo tako lahko videli tudi osebo, okoli katere se vse skupaj vrti, Dušana Josipa Smodeja.

Ki je med drugim mirno v kamero povedal, da se z njim še nihče iz Policije v vsem tem času ni niti pogovoril.

Za konec razmišljanja o tem teatru absurda se lahko ob vsem tem samo še vprašam, kako je mogoče, da se v mesecu dni, odkar je izbruhnila mogoče ena največjih afer v tem letu, z domnevnim storilcem Policija sploh še ni pogovorila. 

Si v normalni državi lahko predstavljate, da cel mesec poslušamo o pretepanju deklet, nelegalnih drogah, posiltvih itd. Policija se pa tudi pogovori ne s potencialnim storilcem? 

No, če si do zdaj tega niste mogli predstavljati, ste očitno verjeli v samoroge. Zdaj se lahko zbudite in se budni prepričate, da je v Sloveniji mogoče tudi to. O tem je bilo na tem portalu že kar precej zapisanega, tudi o vprašanju odgovornosti Ministrice za notranje zadeve Tatjane Bobnar (TUKAJ).

V teatru absurda gre, to sem zapisal na začetku, za občutek sramu in sočutja do nastopajočih, ki se nam zdijo neumni. 

Presodite sami ali zgolj opazujemo teater absurda ali v njem tudi živimo, predvsem pa kdo je res neumen.

Tisti, ki se tak teater absurda gre ali tisti, ki to voli in nato skozi položnice nosi na svojih plečih.

Edvard Kadič

• Več o Edvardu Kadiču TUKAJ

Avtorske pravice: Kolumna je avtorsko delo. Če ni dogovorjeno drugače, je reproduciranje dovoljeno le pod pogojem, da se navede vir, v elektronskih medijih tudi povezavo na vir.