Od Ricka Owensa do Givenchyja je bil pariški teden mode predstava kontrastov, poroča Angelo Flaccavento za portal Business of Fashion.
Teden moške mode v Parizu, ki se je zaključil v nedeljo, je bil poln nasprotij: mehko in trdo, udobje in nelagodje, mir in turbulenca. Predstavitev na modni pisti je bila primerljiva z razdvojenim svetom okoli nas. Od spokojnosti Heda Maynerja do provokacije Mowalole. Od nenadnih izbruhov goreče barve Ricka Owensa do pomirjujočih abstraktnih občutkov Craiga Greena.
Givenchy
Predstave, ki so bile najmanj impresivne, so bile uprizorjene najbolj pretirano. Za velikimi spektakli so ostali občutki praznine. Pri Givenchyju so modeli hodili po vodi, spremljala jih je glasna glasba, okoli pa se je vila gosta megla. Matthew Williams, se namreč trudi izboljšati znamko. V oblačila zato še naprej vnaša velike logotipe znamke. Od leta 2017, ko je podjetje zapustil Riccardo Tisci, podjetje še vedno trpi za krizo identitete.
Kenzo
Tudi blagovna znamka Kenzo je bila tokrat razočaranje. Po mnenju modnega poznavalca Angela Flaccaventa je bila to bolj vaja za trgovanje in ne kolekcija z zgodbo. Zdi se, da tudi identiteta tega podjetja lebdi v zraku.
Louis Vuitton
Predstava podjetja Louis Vuitton je bila predstavitev brez omejitev proračuna. Milo rečeno. Vključevala je zavito modno pisto, ki je združevala prvine dirkalne steze in igrišča. Poleg tega se ni le enkrat, temveč celo dvakrat predstavila koračnica. Predstava se je z njo začela in končala ter tako pričarala velik in nepozaben nastop. Med predstavitvijo oblačil se je v ozadju vrtela glasba, ki jo je v živo izvajal sam Kendrick Lamar.
Dogajalo se je veliko. Vseeno pa se ni bilo mogoče znebiti občutka, da je vse skupaj le nekakšno nadomestilo za odsotnost karizmatičnega kreativnega direktorja, pokojnega Virgila Abloha. Ablohova prisotnost je lebdela nad vsem, tako v pripovedi predstavitve kot v spremljajočem rapu. Pristno ali cinično? Tako ali drugače je množica posebnih učinkov nekoliko pripomogla k oblačilom, ki so razkrila delo celotne ekipe. Kolekcija je bila sveža, poetična in lahkotna. Dogajanje je šlo v mnogo smeri, od angelskega krojenja do torbic v obliki piškotkov sreče. Kljub vsemu je bila otroška nedoslednost kolekcije nenavadno privlačna.
Rick Owens
Pri Ricku Owensu so oblačila tista, ki običajno povejo vse, zato je bila njegova predstavitev dokaj nepričakovana. Kolekcija je bila mojstrska predstava monumentalnosti in breztežnosti. Vključevala je ripstop tkanine in naoljeno prozorno usnje, ki so skupaj vnesle nekakšno oprijemljivo materialnost. Owens je ustvarjalec z izjemno disciplino, ki strogo oblikuje svet propadanja. V tej sezoni se je njegova strogost izrazila v oglatih linijah, dramatičnih volumnih in stisnjenih pasovih. Učinek je bil pikanten, a strog, kar je skupaj ustvarilo čudovito napetost.
Craig Green
Nekatere od posebej nepozabnih predstav Tedna mode so potekale v nevtralnih ali popolnoma belih prostorih, brez posebnih učinkov. To je bilo posebej opaziti pri Craigu Greenu. Njegova poetična in zmedena, a neskončno pomirjujoča predstava, je bila eden od vrhuncev Tedna. Možje Craiga Greena so identificirali nov oddaljeni vrh, ki ga je treba še nadgraditi, zakriti pred pogledi, a nekako ves čas ohraniti njegovo prisotnost.
Dogajanje se je začelo v beli in končalo z eksplozijo barv. Oblikovalec je želel uprizoriti pot iz otroštva v odraslost in nazaj. Korenine Greenovega dela, tako vizionarskega kot pragmatičnega, ležijo v delovnih oblačilih. Njegova razmišljanja so zaradi tega, tudi ko so najbolj abstraktna, otipljiva in učinkovita. To sezono je njegova zbirka potovala skozi pustolovščine, plavajoče skulpture, velikanske grafike in celo skozi formalno obleko. Kosi so bili razrezani, razstavljeni in ponovno sestavljeni v veličastno sestavljanko. Ker se niso popolnoma ujemali, je prav to kolekciji dalo inovativen in čustven pridih.
Louis Gabriel Nouchi
Moškost se kar naprej odmika od svojih tradicionalnih poti, da bi našla nove oblike. Goli poraščeni moški so se pri Louisu Gabrielu Nouchiju pojavili v različnih oblikah, vključno goli s kopalnim plaščem. Thom Browne je za igro z moškim in ženstvenim, ki je bila tako zabavna kot prepričljiva, vstavil paščke med bon ton couture pasteli in tvidom.
Marine Serre
Marine Serre je svojo predstavo začela s pohodom modelov v kopalkah, nato pa je nadaljevala z razstavljanjem bogastva in večplastnosti svoje vizije. Ta se je v primerjavi s preteklimi izleti zdela nekoliko generična.
Hed Mayner
Drugod je vladala mehkoba. Hed Mayner je v poezijo objet trouvé (tj. iskanje) popeljal na novo raven. Nekaj manekenk je imelo npr. ušesne mečice okrašene s čajnimi žličkami namesto kapljic. Posteljno perilo broderie anglaise je bilo npr. poškrobljeno in preoblikovano v majice brez ovratnika in tunike z odprtim hrbtom. Te so bile pomešane z Maynerjevim značilnim načinom prevelikega krojenja. Rezultat je bila občutljivost ter posledično je vse skupaj delovalo zelo osebno. Mayner, ki dela v izolaciji v Tel Avivu, še naprej ustvarja svoj jezik, varen pred tokovi norih trendov.
Dries Van Noten
Dries Van Noten se je končno vrnil k predvajanju prave resničnosti in se pri tem izkazal. Predstava se je odvijala na strehi parkirišča, s pogledom na Pariz. Vključevala je spopad Zootieja in Buffala ter vpad v praznične moške ikonografije. To je zajelo velike kroje in krepke črk pri potiskih. Dodana je bila tudi množica ženstvenih dotikov oz. elementov. Van Noten se je v preteklosti že podal na podobna pota, vendar je tokrat vse skupaj izgledalo še posebaj sveže in razgibano.
Dior
Pri Diorju je bila tema vrtnarjenje, saj je Monsieur Dior ljubil rože in vrtove. Precej nenavadno pa je, da je bila predstava postavljena v umetni vrt, položen v šotor, ki je bil zgrajen znotraj pravega vrta. Če ne upoštevamo nasprotij, je bila kolekcija mešanica Diorjevega Granvilla in Charleston farme v Sussexu. To je pomenilo slogovno mešanico vrtnarstva, dela na vrtu in krojenja, s potiski in žakard tkanino. Vse je bilo zelo privlačno, a tudi precej hladno, kljub toplini navdiha.
V Pariz so prišla tudi velika imena japonskih oblikovalcev, z izjemo Yohjija Yamamota, čigar predstava je potekala v Tokiu.
Homme Plissé Issey Miyake
Pri Homme Plissé Issey Miyake akrobatska predstava skupine plesalcev, ki plezajo po stenah, tečejo in se nalagajo drug na drugega, ni bila zgolj zabava. Bila je podaljšek projekta, v katerem je obleka sama gibanje. Kolekcija je bila ponovitev formule z uporabo gub, ki se ukrivljajo ravno ali pod kotom, pokanje barv in širjenjem silhuet po telesu.
Comme des Garçons
Rei Kawakubo iz Comme des Garçons je zasnoval skupino norcev, oblečenih v napihnjene plašče, tunike in hlače s koničastimi robovi. Modeli so bili opremljeni tudi z maskami iz grozljivk. Poleg tega je bila tudi zvočna podlaga sama po sebi »grozljivka«. Sporočilo pa je bilo vse prej kot zastrašujoče. Oblikovalec je želel praznovati predvsem svobodo govora.
Vir: The Business of Fashion
Vir slik: 1 – Coast Reporter, 2 – AP news, 3 – SHOWstudio, 4 – mixzahe, 5 – MiNDFOOD
