V observatoriju Paranal v Čilu je 18. oktobra 2025 prvič zasvetil 4-metrski večobjektni spektroskopski teleskop 4MOST. Nameščen je na teleskopu VISTA Evropskega južnega observatorija (ESO), dogodek pa predstavlja mejnik v razvoju enega največjih astronomskih instrumentov južne poloble.
„Ta trenutek označuje začetek znanstvene poti teleskopa,“ so poudarili pri Leibnizovem inštitutu za astrofiziko v Potsdamu (AIP), ki vodi konzorcij 4MOST. Teleskop ne le fotografira nebo, temveč snema spektre in zajema svetlobo vsakega nebesnega predmeta v posameznih barvah.
S pomočjo 2400 optičnih vlaken lahko 4MOST hkrati razloči svetlobo na 18.000 barvnih komponent. „To nam omogoča, da razberemo kemično sestavo in lastnosti tisočev objektov hkrati,“ so pojasnili na AIP.
Ko bo teleskop v celoti operativen, bo raziskoval nastanek in razvoj zvezd, planetov, galaksij in črnih lukenj. Z analizo mavričnih barv nebesnih objektov bo v 10 do 20 minutah zgradil katalog z milijoni zapisov o temperaturah, hitrostih, kemičnih sestavah in drugih fizikalnih parametrih.
„Neverjetno je videti prve spektre iz našega novega instrumenta,“ je povedal glavni raziskovalec projekta Roelof de Jong. „Podatki so fantastični – to je dober znak za vse prihodnje raziskave,“ je dodal.
Joar Brynnel, vodja projekta 4MOST, je ob tem izpostavil dolgotrajni razvojni proces. „Gre za čudovit dosežek po več kot desetletju intenzivnega dela. Objekt presega zahtevano zmogljivost,“ je poudaril.
Prof. dr. Matthias Steinmetz, znanstveni direktor AIP, pa je dejal: „S prvo lučjo 4MOST-a odpiramo novo poglavje v raziskovanju neba. Njegovih 2436 optičnih vlaken nam omogoča, da hkrati zajamemo tisoče objektov na južnem nebu.“
Prve slike: galaksija Kipar in kopica NGC 288
Med prvimi posnetki je 4MOST ujel galaksijo NGC 253, znano kot galaksijo Kipar ali Srebrni kovanec. Ta podolgovata galaksija je ena največjih na južnem nebu, skoraj enakega premera kot Luna, vendar veliko šibkejša.
„Gre za galaksijo, v kateri trenutno nastaja veliko novih zvezd,“ so pojasnili v inštitutu. Oddaljena je približno 11,5 milijona svetlobnih let, odkrila pa jo je Caroline Herschel leta 1783.
Teleskop je opazoval tudi kroglasto kopico NGC 288, gosto skupino okoli 100.000 starih zvezd, oddaljeno 30.000 svetlobnih let. „Njene zvezde vsebujejo zelo majhne količine kemičnih elementov, težjih od vodika in helija,“ so navedli pri AIP, kar nakazuje na njen starodavni izvor.
V prvem opazovanju, ki je trajalo 20 minut, je 4MOST pridobil spektre več kot 2000 objektov, vključno s številnimi zvezdami v Mlečni cesti in oddaljenimi galaksijami do 10 milijard svetlobnih let.
700 znanstvenikov in 25 raziskovalnih programov
Projekt 4MOST povezuje več kot 700 raziskovalcev z univerz in inštitutov po svetu. V prvih petih letih bo izvedel 25 znanstvenih programov. „Deset jih je zasnoval konzorcij, ki je instrument zgradil, petnajst pa bo izbral neodvisni odbor astronomov, ki ga je imenoval ESO,“ so pojasnili.
Edinstven večvlakenski sistem omogoča hkratno izvajanje več raziskav. „Medtem ko nekatera vlakna preučujejo redke objekte, druga ustvarjajo statistične vzorce zvezd in galaksij,“ so navedli v izjavi.
Znanstveni cilji vključujejo razumevanje izvora kemičnih elementov, nastanek prvih zvezd, rast Mlečne ceste, evolucijo galaksij in črnih lukenj ter preučevanje temne snovi in temne energije.
Sistem, ki vidi petkrat širše od Lune
Srce teleskopa predstavlja 2436 optičnih vlaken, vsako debelo kot človeški las. Svetloba se prenaša do spektrografov, ki jo razdelijo na barvne komponente.
4MOST ima vidno polje s premerom 2,5 stopinje – petkrat večje od premera Lune. Dva spektrografa pokrivata barvni razpon od 370 do 950 nanometrov, tretji pa z visoko ločljivostjo meri količino kemičnih elementov v zvezdah.
Opazovanja se načrtujejo na daljavo iz Inštituta Max Planck za zunajzemeljsko fiziko v Nemčiji. „Sistem omogoča, da se vsako vlakno v manj kot dveh minutah premakne na novo tarčo,“ so pojasnili pri AIP.
Izvajanje in vzdrževanje instrumenta vodi Evropski južni observatorij. Pridobljeni podatki se prenašajo v center v Cambridgeu, kjer jih analizirajo s kompleksnimi računalniškimi orodji, nato pa se arhivirajo na Leibnizovem inštitutu za astrofiziko v Potsdamu in v arhivih ESO, od koder bodo dostopni znanstveni skupnosti.
Foto: CC0 Javna domena/fotografija je simbolna
