Tema, o kateri se bom razpisala danes, je povsod okoli nas. Prebiramo jo kot žalostne novice v medijih. Pa ne samo to. Prepričana sem, da ste se z njo osebno srečali vsaj enkrat v življenju. Morda ste nastopili v eni ali celo v obeh vlogah. Kot napadalec in kot napadeni. Sama jo spoznavam preko svojega dela, pa tudi zasebno. Kot da bi me iskale takšne situacije, vedno naletim na kakšen incident v trenutku, ko si nabiram mir. Družinsko nasilje.
Čeprav se o njem veliko govori in osvešča, še vedno nismo dosegli želene stopnje. Stopnje prepoznavanja nasilja, ničelne tolerance, izničenja predsodkov in stigme v zvezi s tem. Zavedati se moramo, da družinsko nasilje ni tam nekje. Daleč od nas. Nasilje je tukaj in zdaj. Povsod okoli vas. Morda celo pri vas. Le vidimo ali prepoznamo ga ne. Ne vidimo ga zato, ker zaradi pretirane obremenjenosti z lastnim bivanjem niti ne opazimo morebitnih tihih signalov. Ti tihi signali so rdeča luč, ki nam pove, kako družina diha za zaprtimi vrati. Sama kar zavoham te signale. Lahko je le drobna in neopazna gesta. Lahko le stotinka svarilnega pogleda. Lahko le hipna intonacija glasu. Ampak enostavno vem.
Prav tako je težko pričakovati ničelno toleranco, če pa nam vsakodnevno zabavne vsebine, ki jih spremljamo, prikazujejo prav to. To neprestano prikazovanje nam približa sporno vsebino v območje domačnosti, čeprav v resnici nima tam kaj iskati. Posledično pa se nam prag tolerance in sprejemljivosti nasilja nasploh celo zvišuje.
Seveda mojim opažanjem botruje tudi »poklicna deformacija«, pa se vseeno ob očitnih znakih nihče ne bi smel obrniti stran. Ne govorim o tem, da moramo »špijonirati« pred sosedovimi vrati ali klicati policijo, ko nekdo nekje povzdigne glas. Ne. Pravim pa, da ko gremo mimo družine ali para, ki se zaradi neobvladljive stiske tepeta že kar na cesti, odreagiramo.
Nikoli se nisem imela za kakršnokoli glasnico ali aktivistko na področju nenasilja. Pa so me kljub temu strokovne poti med drugim vodile v mediatorstvo. Prav tako nisem nikoli mogla mimo dveh, ki sta se javno in glasno »lotila« drug drugega. Vedno sem obstala in mrzlično tuhtala, kaj naj storim. Kdaj je primeren trenutek, da se vmešam? Naj zakričim? Naj fizično posežem? Zagrabim telefon in kličem policijo? Lahko sploh kaj dosežem? Nikoli pa se nisem niti za hip vprašala, ali je sploh prav, da se »vmešam«. Ta odgovor imamo v sebi v sekundi. Točno vemo, da smo kot priča soudeleženi in soodgovorni. Pa vseeno po večini vsi sklonijo glave in gredo naprej.
Mi verjamete, da se v skoraj sto odstotkih mojih izkušenj nihče ni pridružil mojim »intervencijam«? Mimoidoči so še mene nagovarjali v smislu, »pa kaj se vmešavate«, »to ni vaša stvar«, »škoda, saj ne boste nič dosegli«, »bosta že sama rešila« ipd. Ljudje smo polni predsodkov in hitro nam je neprijetno, ko se je treba izpostaviti. Prepričana pa sem, da če se nekaj zgodi poleg mene in ima ne nazadnje vpliv tudi name, postane to tudi moja stvar. Že to je dovolj dober razlog, da ponudim pomoč.
Kaj šele, če pomislimo, da bi bila žrtev nekdo, ki ga poznamo, nam je blizu in ga ali jo imamo radi. Zakaj smo tako »mlahavi« v postavljanju meja? Nas mora res doleteti izkušnja, da nas nekdo skrajno razžali, zanemari, udari, poniža in razčloveči? Da bomo lahko jasno postavili mejo in zavzeli glede družinskega nasilja jasno stališče. Nasilje je nedopustno.
In tako si želim, da ne bi imela strank, kot je bila tista krasna, mlada ženska pred dnevi. Stranka, ki me je vprašala, ali ji lahko iskreno odgovorim, ali je kriva ona. Ali lahko skupaj pogledava, kaj je naredila narobe, da je bila tepena? »Sem preveč jezikala, kajne?« Stranka, ki pove, da je že celo življenje tepena. Od očeta, brata in partnerja. Ne, draga ženska. Ali dragi moški. To ni vprašanje, ki si ga moraš zastaviti. Najprej naj poudarim naslednje. Nasilje ni dopustno. Če se tokrat omejimo na zgolj fizično … tepež, klofute, polomljen nos, zvit prst, modrice itn. Vse to ni normalno in ni sprejemljivo. Ne. Stop. Pika. Klicaj. PAČ NE!
Nič na tebi ne more biti takega, da »privabljaš« klofute. Da te nekdo namerno poškoduje in ti prizadene bolečino, je zavržno in nedopustno. Ni sprejemljivo, zanj ni izgovorov in ni opravičila. Telo naj bo sveto in nedotakljivo. Nismo se rodili, da bomo tepeni in nismo se rodili, da bomo tepli.
Zavedajmo pa se, da udarec udari oba. In čeprav moramo vedno vsem vpletenim ponuditi pomoč, naj bo vendarle prvo vprašanje: »Bi privoščili to svoji najbolj ljubi osebi?« Ne. Potem omogočite enake standarde tudi zase.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumen pa je na voljo TUKAJ.
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.
