The Wall Street Journal: Svet čaka nov “kitajski šok”
V poznih devetdesetih in zgodnjih dveh tisočletjih so Združene države Amerike in svet doživeli tako imenovani “kitajski šok”, obdobje, v katerem je razcvet uvoza poceni kitajskega blaga igral ključno vlogo pri ohranjanju nizke stopnje inflacije. Ta fenomen, ki je obenem pripomogel k zmanjšanju stroškov za potrošnike po vsem svetu, je imel svojo ceno: izgubo številnih delovnih mest v lokalnih proizvodnih sektorjih.
Nedavne napovedi kažejo, da bi se ta trend lahko nadaljeval ali celo okrepil, saj namerava Peking podvojiti svoj izvoz kot strategijo za oživitev gospodarske rasti. Kitajska industrija, znana po svoji masovni proizvodnji avtomobilov, strojev in potrošniške elektronike, proizvaja več, kot je sposobno absorbirati domače tržišče. S pomočjo poceni državnih posojil, kitajska podjetja preplavljajo mednarodne trge z izdelki, ki jih na domačem trgu ne morejo prodati, poroča The Wall Street Journal.
Vpliv na inflacijo in svetovno gospodarstvo
Zanimivo je, da nekateri ekonomisti verjamejo, da lahko ta novi kitajski izvozni šok še bolj zatre inflacijo kot njegov predhodnik. V nasprotju s prejšnjimi leti, ko je kitajsko gospodarstvo cvetelo, se zdaj sooča z upočasnjevanjem. To pomeni, da dezinflacijski učinek poceni kitajskega blaga ne bo izničen z večjim kitajskim povpraševanjem po surovinah, kot so železova ruda in premog.
Kitajska danes predstavlja veliko večji delež svetovnega gospodarstva kot kdaj koli prej. Po podatkih Svetovne banke je leta 2002 Kitajska predstavljala 31 odstotkov svetovne proizvodnje in 14 odstotkov globalnega izvoza blaga. To je dramatično povečanje v primerjavi z dvema desetletjema prej, ko je bil njen delež v svetovni proizvodnji manj kot 10 odstotkov, v izvozu pa manj kot 5 odstotkov.
Globalne posledice
V zgodnjih dveh tisočletjih je bil vir prekomerne proizvodnje predvsem na Kitajskem, medtem ko so se v drugih državah tovarne zapirale. V današnjem času ZDA in druge države intenzivno vlagajo in ščitijo svoje industrije, hkrati pa se povečujejo geopolitične napetosti. Kitajska podjetja, kot je proizvajalec baterij Contemporary Amperex Technology, se širijo s postavitvijo tovarn v tujini, da bi se izognila trgovinskim oviram, kljub temu, da že proizvajajo več kot dovolj za svetovne potrebe.
To bi lahko pripeljalo do sveta, preplavljenega z industrijskimi izdelki, brez zadostne kupne moči za njihovo absorpcijo, kar bi lahko vodilo v padajoče cene. “Ravnotežje vpliva Kitajske na svetovne cene se še bolj nagiba k dezinflaciji,” opozarja Thomas Gatley, kitajski strateg pri Gavekal Dragonomics. Omenjeno pa nakazuje potencialne dolgoročne posledice za svetovno gospodarstvo.
ZDA, Evropa in Japonska se zavedajo nevarnosti ponovitve scenarija iz zgodnjih 2000-ih, ko je obilje poceni kitajskega blaga privedlo do propada mnogih njihovih tovarn. V odgovor na to grožnjo so te države namenile milijarde dolarjev subvencij industrijskim sektorjem, ki jih štejejo za strateške, ter uvedle ali pa razmišljajo o uvedbi carin na kitajski uvoz. Poleg tega bi lahko staranje prebivalstva in vztrajno pomanjkanje delovne sile v razvitem svetu ublažilo dezinflacijski pritisk, ki ga v tem trenutku izvaja Kitajska.
To ne bo isti šok
David Autor, profesor ekonomije na MIT in soavtor študije iz leta 2016 o prvotnem kitajskem šoku, meni, da situacija tokrat ni enaka. “To ne bo isti šok na Kitajskem,” je izjavil, ob tem pa poudaril, da obstaja več razlogov za zaskrbljenost, saj Kitajska zdaj konkurira razvitim gospodarstvom v industrijskih sektorjih z visoko dodano vrednostjo, kot so avtomobili, računalniški čipi in kompleksni stroji. Te industrije so ključne za tehnološki napredek.
Prvi kitajski šok je sledil liberalizacijskim reformam na Kitajskem v devetdesetih letih in njenemu pristopu k Svetovni trgovinski organizaciji leta 2001, kar je ameriškim potrošnikom prineslo znatne koristi. Študija iz leta 2019 je pokazala, da so se ameriške potrošniške cene znižale za 2 odstotka za vsako dodatno odstotno točko tržnega deleža kitajskega uvoza, pri čemer so največ pridobili ljudje z nizkimi in srednjimi dohodki.
Vendar je ta šok prav tako prinesel povečan pritisk na domače proizvajalce. Autor in drugi ekonomisti so ocenili, da so ZDA med letoma 1999 in 2011 zaradi kitajskega uvoza izgubile več kot dva milijona delovnih mest, saj so se proizvajalci pohištva, igrač in oblačil uklonili konkurenci, kar je delavcem v prizadetih skupnostih otežilo iskanje novih zaposlitev.
Velika nepremičninska kriza
Kitajsko gospodarstvo je lani zabeležilo rast za 5,2 odstotka, kar je po kitajskih standardih relativno nizka stopnja, s pričakovanji, da se bo rast še upočasnila zaradi dolgotrajne nepremičninske krize, ki vlagatelje in potrošnike odvrača od večje porabe. Svetovalno podjetje Capital Economics napoveduje, da bo letna gospodarska rast do leta 2030 padla na približno 2 odstotka. Kot odgovor na to Peking vlaga denar v industrije, kot so polprevodniki, vesoljska industrija, avtomobilizem in oprema za obnovljive vire energije, ter namerava presežek prodati v tujini.
Šibko domače povpraševanje in presežne kapacitete so privedle do tega, da cene kitajskih proizvajalcev padajo že 16 mesecev zapored, zlasti v segmentih potrošniškega in trajnega blaga, prehrambenih izdelkov, kovin in električnih strojev. Ta dezinflacijski trend je opazen po vsem svetu, pri čemer so se cene ameriškega uvoza iz Kitajske v januarju v primerjavi z lanskim letom znižale za 2,9 odstotka. Cene uvoza iz Evropske unije, Japonske in Mehike so medtem narasle.
Glavni gospodarski konkurent
Zahodni svet Kitajsko zdaj obravnava kot glavnega gospodarskega konkurenta in geopolitičnega nasprotnika, kar je drugače kot v zgodnjih 2000-ih. Evropska unija razmišlja o tem, ali bi morala na električna vozila, proizvedena na Kitajskem, ki so morda neupravičeno subvencionirana, uvesti carine ali druge uvozne omejitve. Nekdanji ameriški predsednik Donald Trump je predlagal, da bi na uvoz iz Kitajske uvedli 60-odstotne ali višje carine.
Tak protekcionizem bi lahko nekatere deflacijske učinke prenesel na druge dele sveta, saj kitajski izvozniki iščejo nove trge v revnejših državah, kjer bi njihova konkurenca lahko ogrozila lokalne novonastale industrije. Za razliko od Japonske in Južne Koreje, ki sta se odmaknili od nizkocenovne proizvodnje v prid izvozu z višjo dodano vrednostjo, Kitajska ohranja vodilni položaj v nizkocenovnih sektorjih, čeprav hkrati stremi k izdelkom, ki prevladujejo v razvitih gospodarstvih. Rory Green, glavni kitajski ekonomist pri GlobalData-TS Lombard, opisuje Kitajsko kot “edinstven merkantilistični izziv”.
Foto: Freepik; Portal24
