Razvajenost pri otroku ni diagnoza, temveč skupek vedenjskih vzorcev, ki se oblikujejo skozi vsakdanje odzive odraslih. Ne gre za to, da je otrok zahteven ali glasen, temveč za to, kako reagira, ko ne dobi takojšnjega odziva, pozornosti ali izpolnitve želja.
Eden najopaznejših znakov izrazite razvajenosti je nezmožnost sprejemanja besede “ne“. Tak otrok se ob zavrnitvi ne razburi le trenutek, temveč reagira burno, dolgotrajno in pogosto teatralno. Izbruhi jeze niso prilagojeni situaciji – majhna omejitev sproži reakcijo, kot da gre za veliko krivico.
Pogosto se pojavi tudi pričakovanje takojšnje izpolnitve želja. Otrok ne čaka, ne sklepa kompromisov in ne sprejema razlag. Če odrasli oklevajo ali poskušajo zamakniti izpolnitev, se stopnjuje pritisk: jok, izsiljevanje, grožnje z umikom naklonjenosti ali namerno stopnjevanje hrupa in konflikta.
Drug jasen znak je odsotnost odgovornosti. Razvajen otrok praviloma ne sprejema posledic svojih dejanj. Če se zgodi kaj narobe, je vedno kriv nekdo drug: brat, sestra, učitelj, sošolec ali starš. Občutek, da je svet dolžan prilagajati se njemu, je močno izražen.
Ko se svet vrti okoli otroka
Razvajenost se pogosto pokaže tudi v odnosu do drugih ljudi. Tak otrok težko deli, težko čaka na vrsto in se slabo odziva na dejstvo, da pozornost ni ves čas usmerjena vanj. Ko odrasli govorijo z drugimi ali imajo druge obveznosti, otrok to dojema kot osebno zavrnitev.
Značilna je tudi čustvena manipulacija. Otrok se hitro nauči, kateri odzivi odrasle spravijo v nelagodje: jok, prizadetost, molk ali igranje žrtve. Ta vedenja niso nujno zavestna, a so učinkovita, zato se ponavljajo.
Pri starejših otrocih se razvajenost kaže v pomanjkanju vztrajnosti. Ko naloga postane naporna ali dolgočasna, zanimanje hitro izgine. Otrok pričakuje, da bo motivacija prišla od zunaj – v obliki nagrade, pohvale ali olajšave – ne pa iz notranjega občutka dolžnosti ali truda.
Pomembno je poudariti, da razvajen otrok ni “slab” otrok. Gre za otroka, ki se je naučil, da meje niso trdne, da so čustveni izbruhi učinkoviti in da odrasli pogosto popustijo zaradi miru ali utrujenosti. Razvajenost zato ni lastnost otroka, temveč posledica vzorcev, ki so se sčasoma utrdili v odnosu med otrokom in odraslimi.
