Traktorji, ki tako pečejo hlapce maserati gospodarjev
V manjšem kraju na podeželju živi kmet. Ko je odraščal in opazoval očeta, kako je z volovsko vprego obdeloval zemljo in se mučil, si je obljubil, da ko bo on enkrat prevzel kmetijo, si bo zagotovo kupil traktor. Pa ne kar vsakega. Takšnega velikega, lepega, po možnosti modrega.
Traktor, ki si ga je kupil, je bil med boljšimi v svojem razredu. Imel je veliko moč in bil je zelo učinkovit pri obdelavi zemlje. Poleg tega je bil tudi zelo lep. Za njim so se pogosto obračale glave mimoidočih po vasi, še posebej takrat, ko so ga videvali na delu. Pozdravljali so ga, mu ploskali in se čudili njegovi lepoti, moči in učinkovitosti.
Ko pa se je kdaj z njim pripeljal v bližnje mesto, se je zgodba obrnila. Ljudje, ki ob sobotah zadovoljni z njim barantajo na tržnici za krompir, paradižnik in solato, ki prisegajo na bio, eko in zeleni prehod, ki celo denar ponujajo samo zato, da bi bili prvi na seznamu za meso, ko se bo klalo, ga kar naenkrat zmerjajo. Celo lažejo o tem, da si traktorja pa že ni kupil s svojim denarjem. Iz prijaznih, ustrežljivih, včasih celo malo priliznjenih, se nekateri ljudje iz mesta prelevijo v zavisti polne zariple obraze, ki bruhajo zlobo in laži vsepovprek vsakič, ko se pripelje mimo.
Maserati gospodarji
Omenjeni ljudje so namreč prepričani, da so kmetje še vedno nekakšni “kmetavzi”. Hvalabogu, to nikakor ni večina vseh ljudi. Za kmetavze jih je mestna gospoda poimenovala že davno, pred mnogimi leti zato, ker niso bili na tekočem z vsemi “modernimi” cunjicami in šegami po mestnih trgih. Delali so namreč cele dneve doma na polju, niso imeli časa slediti novostim, moda gre pa hitro naprej. Nekoliko pa so jih mestni zmerjali tudi zato, da so se skozi zaničevanje lahko prepričevali, da so oni, ki živijo v mestu, nekaj več.
Majhni v duhu zato na mestnih ulicah radi kažejo s prstom na njegov traktor. Zavistno kričijo “maserati, maserati”. Spominja jih namreč na zanje nedosegljive avtomobile tranzicijskih privatizerjev, za katere delajo in opravljajo tudi zelo umazane rabote. Ob tem pa tudi sporočajo, da novega traktorja kmetu ne privoščijo. Da si takšnega modernega traktorja, po njihovem, kmet ne bi mogel privoščiti zgolj s poštenim delom. Naj dela z volom, krampom in motiko.
Za nas najboljše, za vas pa vol in motika
Zanimivo pa je, da je, za te iste mestne gizdaline, najnovejši Apple računalnik za novinarja nekaj samoumevnega. Prav tako najnovejši stol in vsa oprema pri zasebnem zobozdravniku, ki stane od petdeset tisoč evrov dalje. Enako tudi moderna raztegovalna miza za nekaj sto tisoč evrov za avtokleparja in njihove zverižene avtomobile. Podobno je nekaj samoumevnega tudi nov kamion pri avtoprevozniku ali pa računalniško krmiljena stružnica za orodjarskega mojstra, ki stane pol milijona evrov in zaradi katere ima lahko zaposlenih vsaj pet oseb, od katerih vsaj eden tudi z njimi vred tako rad kriči in pljuva po kmetih, skrit za anonimnim profilom na družbenih omrežjih.
Kmet naj po njihovem kar lepo še naprej zemljo obdeluje z volom in motiko, kaj se pa gre vendar. Subvencije in razne državne dotacije so po njihovem edino pravično razdeljene le tako, da se plačuje za razne študije, digitalne projekte in raziskave o različnih spolih. Tako, da se za svoje maserati gospodarje zagotovijo sredstva, da oni lahko dobijo plačo. Nikakor pa ne za obdelavo zemlje in napredek pri pridelavi hrane.
Napačna miselnost
Miselnost, da država denar preprosto tiska, hrana raste v trgovinah, partijska knjižica je pa vse, za kar si je vredno prizadevati, je še vedno v ospredju. Če je oče imel partijsko knjižico, si jo želijo tudi sami. Ne tako kot kmet, ki si je želel preseči očetovega vola in si kupiti traktor.
Žal pa zgolj zaradi študij krompir ne raste. Vsaj ne na domači zemlji v Sloveniji. Če ni kmeta, ni domače hrane. Če ni domače hrane, nastopi udinjanje tujcem, nastopi suženjstvo.
Glede na kričanje, zmerjanje in blatenje kmetov vsakič, ko se pripeljejo v mesto s traktorji zahtevati pravice za nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi umevno, ob vsem tem kaže tudi na stockholmski sindrom. Sindrom, ko žrtev ščititi barabo pred rešitelji. V našem primeru torej “poznavalci trga traktorjev”, ti. ustvarjalci javnega mnenja, pretežno novinarji in plačani anonimni troli, ščitijo svoje maserati gospodarje pred javnostjo. Tako kot v primeru gradnje “drekovoda” v Ljubljani, ko policija ščiti tistega, ki gradi na tuji parceli in ne lastnika parcele, ki tej gradnji nasprotuje.
Tako sramotno poniževanje kmetov, kot si ga privoščijo podporniki aktualne vlade, kaže tudi na duha te vlade. Isti ptiči pač skup letijo. Podporniki vlade so očitno prepričani, da hrana raste v trgovini, zemlja je pa itak družbena že zdaj, preden dokončno ne uveljavijo spet socializma.
Slovenija je postala narobe svet. Po kmetih na račun traktorjev zlivajo gnojnico podporniki te vlade, namesto, da bi kmetje s traktorji zlivali gnojnico po njih.
Upam, da kmetom vlada čim prej prisluhne in da se ne bo zdramila šele potem, ko jim bo gnojnica špricala skozi okna v pisarne.
Edvard Kadič
Več o avtorju TUKAJ
