Trenja na RTV, trenja v glavah, trenje v družbi
Trenja na RTV, trenja v glavah, trenje v družbi. Ta teden smo imeli možnost ogleda večih soočenj okoli današnjih referendumov. Nekatera soočenja so bila zanimiva bolj, druga manj.
Prav posebno mesto na lestvici zanimivih, za nekatere bizarnih, za druge komičnih, za tretje brezveznih ipd. soočenj, pa si zagotovo zasluži četrtkovo soočenje, ki ga je vodila Erika Žnidaršič.
Namenjeno je bilo novemu zakonu o vladi oz. enemu od referendumov, kjer naj bi državljani potrdili ali zavrnili predlagano povečanje števila ministrstev, kot si je to zamislila aktualna vlada.
Na eni strani smo videli zagovornike za potrditev predlaganih sprememb (Mesec, Švarc Pipan, Klakočar Zupančič), na drugi strani pa nasprotnike (M. Turk, Balažic, Primc …).
Voditeljici je oddaja ušla iz rok
Ob bok vsem komentarjem in peripetijam se mi zdi vredno zapisati, da je tokrat prišlo do točke, da voditeljica Erika Žnidaršič enostavno ni obvladovala situacije.
Komentarji so bili mestoma komični in jih je, po mnenju voditeljice in verjetno tudi režije, v dobro oddaje bilo pravzaprav dobro kar pustiti. Saj gre tudi za šov.
Mestoma pa so bili komentarji žaljivi. Očitno pa so bili žaljivi do pravih ljudi. Tudi zato jih je bilo po mnenju režije dobro kar pustiti.
Tak primer je bilo npr. žaljenje Urške Klakočar Zupančič s komentarjem sogovornikom, da besede in dejanja prisotnih nasprotnikov referenduma temeljijo na ksenofobiji, homofobiji, delno mizoginiji in pa epistemofobiji.
Zakaj je voditeljica ni ustavila in opomnila, da gre za nedopustne žaljivke in konec koncev za napad ad hominem (na govorca osebno) in ne na argumente govorca, bo ostalo skrivnost.
Zagotovo pa to ne priča o profesionalnem vodenju oddaje.
Kljub temu da razumem, kako težko je lahko takšno vodenje. Tisti, ki je imel priložnost doživeti, kako izgleda v režiji med tako dinamično oddajo, ve o čem govorim.
Včasih gost odgovarja na vprašanja voditeljice, ki so zrasla na zelniku štirih ali petih ljudi hkrati v režiji, ki ji potem direktno ali posredno kričijo v slušalko.
Kot zanimivost, bodite kdaj pozorni, ko voditeljica kdaj pa kdaj zmedeno gleda v kamero, okoli sebe ali pa v tla. Ker ji ni jasno, kaj točno želijo od nje, mora pa reagirati hitro in povezano za oko kamere.
Trenja in druge oddaje
Ekipa oddaje Tarča, kamor sodi tudi omenjena voditeljica Erika Žnidaršič, je imela in ima pred seboj dejansko velik izziv. Oddaje, ki jih pripravljajo, morajo biti aktualne in odmevne. To pomeni, da morajo nagovarjati teme, ki v danem trenutku najbolj polarizirajo oz. odmevajo v javnosti.
Nabor gostov mora biti širok oz. naj bi vključeval oba polarizirana pola, torej nekoga, ki je ZA in drugega, ki je PROTI (o čemerkoli že teče oddaja!), po možnosti pa naj bi v oddaji nastopil še kakšen “neodvisni” strokovnjak, da oddaja pridobi tudi na globini in da tematiko koliko toliko objektivno osvetljuje.
Priznajmo, da se vsaj lepo sliši.
V praksi pa smo bili npr. priča skoraj dve leti (v času Janševe vlade) oddaj, kjer se je odkrito navijalo proti Janševi vladi. Praktično po vsaki oddaji smo gledalci ostali brez besed in se spraševali, ali je to sploh mogoče, da nekdo skupaj spravi takšno aktivistično oddajo, ki se je ne bi sramoval niti Goebells.
Hoteli ali ne, pa je prav ta pristrani aktivizem oddajo Tarča naredil veliko, v nekakšno osrednjo udarno oddajo nacionalke.
Iz tedna v teden šok in groza na eni strani ter zadovoljstvo ob laskanju najbolj primitivnim psihološkim vzgibom uničenja in ponižanja ideoloških nasprotnikov na drugi strani.
Ni dobre oddaje brez nagovora čustev gledalcev. Bolj nagovarja čustva, večji je odziv, višja je gledanost.
Ni dobre oddaje brez nagovora čustev gledalcev. Bolj nagovarja čustva, večji je odziv, višja je gledanost.
V ti. prime-time času, v eni od najbolj gledanih oddaj, smo skoraj dve leti tako spremljali navadno politično agitacijo proti janševi vladi.
Šlo je za čas urednikovanja odgovorne urednice Manice Janežič Ambrožič. Medijske obsodbe ministrov (primer maske), insinualcije na slabo delo Janševih ljudi, pričanja zakritih oseb, ki inkriminirajo konkretne osebe iz janševe vlade, kvalifikacije žvižgačev in na sploh vrednostne sodbe o ljudeh, ki niso bili prisotni, so tako postale stalnica in osrednje gonilo gledanosti.
Da je takšen pristop neprofesionalen za katerokoli medijsko hišo, kaj šele za nacionalno, se je seveda kmalu pokazalo tudi v praksi tako, da je bilo vedno težje dobiti goste.
Da je takšen pristop neprofesionalen za katerokoli medijsko hišo, kaj šele za nacionalno, se je seveda kmalu pokazalo tudi v praksi tako, da je bilo vedno težje dobiti goste.
Voditeljičin zaključni nagovor uvodoma omenjene oddaje, da je šlo za dokaj bizarno soočenje, je bil kar realen. Dobila je to, kar je sadila dolgo časa. Tudi gostje so se prilagodili sovražnemu okolju.
Programska shema antijanša revolucije informativnega programa TV Slovenija
Dve leti smo v času Janševe vlade v osrednjih informativnih oddajah spremljali “analitike” tipa Alem Maksutti (kdo?). Ob njem pa razne javno deklarirane skrajno levičarske profesorje ljubljanskega filofaksa. Osrednji vir informacij informativnega programa je postal nek portal Necenzurirano (?). Politični komentatorji pa kar njihovi trije avtorji, Primož Cirman, Vesna Vuković in Tomaž Modic.
(Da so omenjeni na plačilni listi Roberta Goloba, je kasneje večkrat v svojih člankih opozoril raziskovalni novinar Bojan Požar.)
To ni motilo ne odgovorne urednice Manice Janežič Ambrožič (katere mož je na veliko biznisiral z RTV, vir), ne “velikih” medijski strokovnjakov tipa Marko Milosavljevič in Sandra Bašič Hrvatin. Šlo je za boj, za revolucijo vendar.
Pravila, ki za ene veljajo, za druge ne
Pustimo aktualni referendum ob strani. Vsaka politika si prizadeva pridobiti nekakšen vpliv nad medijem. Tudi tako opevani ORF ali BBC nista nobeni izjemi.
Ključna razlika med nami in njimi je v spoštovanju pravil.
Pri nas se ne spoštujejo pravila in to je potrebno povedati na glas. Medtem, ko desna politika nekako igra po pravilih, je na levi strani drugače.
Če levi politiki ne ustreza stanje, ga pač spremeni.
Nariše tarče na posameznike, svoje vojake pošlje na ulice, nacionalni medij čez noč pokriva samo še njih. V Bruslju se kar vrstijo deklaracije podpore evidentno zlorabljenim demokratičnim postopkom (npr. sprejem zakona o RTV po nujnem postopku) itd.
V nekaj dneh tako dobimo obsedno stanje v družbi, klošarji treh dežel okoli Slovenije pa so iz dneva v dan bolj nasmejani. Spet bodo preskrbljeni z novo pošiljko majčk, kapic in brisač z novimi revolucionarnimi motivi.
Kam to večletno nesramno delovanje, ki je pod vsakimi družbenimi, kaj šele novinarskimi standardi demokratičnega sveta, potem vodi, je lepo vidno na primeru novega voditelja Odmevov Luke Svetine.
Če mislite, da je to karkoli drugega kot fašizem, se motite.
Tako se je začela Kristalna noč. Pogrom nad židi v nacistični Nemčiji, ki je pomenil tudi začetek holokausta.
To sta lik in delo dr. Roberta Goloba. On to vodi, usmerja in izvaja.
Luka Svetina je samo prvi javno izpostavljeni na tej poti, prva “velika posledica”, žrtev če želite.
Dokler se sami nekoč ne bodo znašli na enem od letakov sredi Ljubljane, ne bodo razumeli, da jih skrivanje za “novinarskim” delom ne odvezuje moralne odgovornosti za posledice.
Tako kot ne njihovega kolega radijskega novinarja te iste nacionalne medijske hiše, ki ga vesoljna javnost danes pozna kot prostaka par excellence.
On bi si sicer želel biti prepoznan kot moderator, ljubiteljski alpinist ipd.. Je pa prostak, ki je načrtno, v spregi z njimi, s svojimi radijskimi in TV kolegi na javnem(!) mediju, napadal iz zavetja teme radijskih valov in anonimnih računov družabnih omrežij vse, ki se z njegovini anti-janša pogledi niso strinjali.
Na hrbet jim je risal tarče in se ni spraševal, kako se ob tem počutijo npr. njihovi domači. Upam, da se vsaj njegova žena kdaj pa kdaj kaj vpraša o njem.
Mogoče jih lahko kaj kdaj vprašajo tudi gostje v studiu. Brez skrbi, slej ko prej jih kdo tudi bo. To je naravna posledica evolucije bizarnosti takšnih oddaj, ki so na koncu … bizarne.
Ampak brez skrbi, jaz ne gostujem na RTV Slovenija, preveč ljudem ne ustrezam. Tako levim kot desnim.
Lahko so torej mirni, le sram jih je lahko ob tem za svoje dosežke v slovenski družbi. Ceno teh amaterjev danes plačujemo že vsi.
“Laž ne postane resnica, napačno ne postane pravilno in zlo ne postane dobro samo zato, ker tako meni večina.” [Booker T. Washington]
Edvard Kadič
Več o avtorju TUKAJ
