Kako zmotne in škodljive so predstave, ki nam jih vcepljajo že od nekdaj. Zgolj ena takšnih je, da so angelčki popolni in da nimajo ritke. Saj poznate tisto, ki pravi, da »bi še angelčki jedli, če bi ritke imeli«.
Kaj pa ima to zveze z njihovimi zobmi, tistim slavnim »nastavi še drugo lice« in celo občutkom, da smo eni boljši in drugi slabši? Pa poglejmo.
Svet smo naučeni opazovati, spremljati in si ga razlagati na način dualnosti. Zdaj pa si prosim skupaj predstavljajmo, da nosimo na nosu očala.
Ta očala imajo na stekelcih filter dualnosti. Ja, ta naša očala so čudežna. Vedno, kadar jih nosimo, lahko izbiramo med najrazličnejšimi modeli in filtri. O tem kdaj drugič.
Danes teče beseda samo o filtru dualnosti. Iz dveh razlogov. Prvi je, da morda skupaj razbijemo star mit o angelčkih. Drugi, da začnemo krhati staro dogmo, na kateri smo si zgradili svojo predstavo o sebi in življenju nasploh.
To je pravzaprav danes največji izziv, s katerim se srečujemo. V našo miselno omejenost vpeljati zavedanje o filtrih na naših očalih. Začutiti in izkusiti, da so ti filtri tisti, ki sliko barvajo, ukrivljajo, popačijo ali izostrijo.
To počno tako, da našim možganom informacije prikazujejo pristransko. Možgani torej obdelujejo, (de)kodirajo in shranjujejo že predhodno pristranske informacije. Informacije o nas samih in o vsem, kar nas obdaja. Izziv je doumeti, da očala lahko snamemo ali jih poljubno in po potrebi menjamo. Izbiramo filter, ki nam bo v nekem obdobju v največjo možno podporo.
Izziv je zgolj spoznati, da je stanje brez filtra dualnosti stanje enosti, enotnosti in povezanosti.
Vem, da je napisano velik zalogaj, zato bomo šli res od začetka. Do konca pisanja pa samo površinsko preko te povprečne resnice filtrov. Mimogrede – povprečne resnice zato, ker ene in edine absolutne resnice ne poznamo.
Če namreč upoštevamo, da ima vsak svojo resnico, lahko ultimativno resnico določimo zgolj kot povprečje oziroma presečišče vseh resnic. Pustimo resnico in preidimo k dejstvu. Danes sem imela namen pisati o pravljicah, pa bom raje o angelčkih.
Upam, da sem vas s tem stavkom vsaj malo nasmejala. Kakšna divja izbira, ni kaj.
Torej, nazaj k naši rdeči niti. Vabim vas, da skupaj razrešimo ta mit o angelčkih enkrat za vselej. Prepričana sem, da imate o njih neko predstavo. Ne glede na to, ali vanje verjamete ali ne.
Ko si zamislite angelčka, si predstavljate, kako naj bi bil videti, kaj naj bi počel, kako naj bi se obnašal in kaj poosebljal. Zagotovo se strinjamo, da je po našem sistemu dualnosti nasprotje hudičku.
Hudiček je lump, počne vragolije, dela zdraho, išče prepire in se vtika povsod (še najraje tam, kjer nima mesta). Je nespoštljiv in žaljiv, aroganten, napadalen, tudi samovšečen. Če bo le lahko naredil škodo, ne bo izpustil priložnosti.
Brez težav lahko tudi ugotovimo, da je vse to njegovo početje pravzaprav gonilo za njegov obstoj. V primerjavi z angelčkom ni videti lepo, še manj pa dobro. Vsa hudobija, negativna in težka čustva, v katerih je doma, mu pušča sledi brazd in brazgotin.
Poenostavljano povedano bi lahko rekli, da je videti slabo, pa vendar deluje kar nekako zadovoljen v tej svoji zlobi.
Angelčka bi potemtakem opisali kot popolno nasprotje. Na kratko pa zagotovo kot bitje, ki ga je ena sama milina, dobrota, nežnost in potrpežljivost.
To je tisti, ki stoično prenaša vse, kar mu pride na pot. Tudi hudičkove grdobije/hudobije. Tisti, ki se nad udarci ne pritožuje, temveč nastavi še drugo lice.
Tisti, ki se zahvali bolečini in trpljenju, saj bo tako upravičil svoj sloves popolnosti, čistosti in nedotakljivosti. T
isti, ki ne bo spraševal, »zakaj pa to«, ampak bo rekel, »tako pač je«. In ne nazadnje tisti, ki »bi jedel, če bi imel ritko«. Hm.
Ker ne želim, da so zvezde današnje kolumne hudički, vam bom razkrila resnico o angelčkih in pod vprašaj postavila zmotne predstave, ki jih o njih gojimo.
Najprej naj povem, da jih je mnogo okrog nas. Njihov videz, prava narava oziroma osebnost pa vas znajo kar malo presenetiti. Njihova prava in oprijemljiva pojavnost namreč nima popolnoma ničesar z našimi romantičnimi predstavami.
Torej pozor: angelčki jejo! O, pa še kako jejo. Ker imajo ritke. Pa te ritke niti niso tako zelo pomembne v primerjavi s tem, kar vam hočem sporočiti.
Sporočiti hočem to, kar si boste od današnjega pisanja najverjetneje najbolj zapomnili. In to je, da imajo zobe. Jejo in imajo zobe. Z njimi znajo tudi hudičevo dobro ugrizniti, če je treba. Ali jih le pokazati, če ta gesta zadostuje.
Zato naj vas ne zavedejo preživete utvare dualnosti.
Če boste sprejeli napisano vsaj v razmislek, verjemite, da boste okoli sebe prepoznali mnogo več angelčkov. Morda boste celo ugotovili, da mednje sodite tudi sami.
Ali pa boste končno razumeli in začutili, da niste hudiček, če znate pokazati zobe ob primerni priložnosti. Da niste hudiček, če se že končno postavite zase in določite mejo, preko katere hudičkom ne boste dovolili.
Veste, ko hudički ostanejo sami v svoji nagajivosti in obdani s samimi mejami angelčkov, postanejo osamljeni. In vsa njihova hudičevost naenkrat postane popolnoma neuporabna. Tako nimajo več nikogar, ob komer bi lahko pilili svoje hudičevo dobre talente.
Takšne talente, ki drugim prinašajo težave, nelagodje, bolečine in neprijetnosti. Takrat se zgodi čudež. Naenkrat hudički postanejo angelčki.
Drugega jim v njihovi osamljenosti ne preostane. Hudiček namreč ni sam sebi namen. Njegova vloga je živa/aktualna zgolj toliko časa, dokler se lahko napaja.
Zato je čas, da angelčki prenehajo prevzemati vlogo dežurne boksarske blazine. In predvsem čas, da vsi to prenehamo pričakovati od njih.
Ne nazadnje pa … če še tako vse obračamo in vrtimo, vedno isto ugotovimo. Vsi smo vse v enem. Hudiček malo angelčka in angelček malo hudička.
Zbogom svet dualnosti.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva
