Tudi zdravniki so samo ljudje

ByUredništvo

18. avgusta, 2022

Primarij dr. Zlata Remškar pravi:” Obstajajo prijazni zdravniki, jezljivi zdravniki, strokovno zelo dobri, tudi strokovno slabi, prevzetni, vase zagledani, neodgovorni zdravniki …” (vir)

Prepričana sem, da ga ni, ki se ne bi strinjal z njo! Namesto besede ”zdravniki”, bi lahko zapisali kateri koli drug poklic. Tudi poklic očeta in mame, kajne?

Pa da za trenutek ostanem pri zdravnikih: malodane vsak od nas skozi leta naleti na takšne in na drugačne. Na srečo je tistih, ki bi jih radi čim prej pozabili – bolj malo! Neuradno: službo v tujini vsako leto poišče okoli 40 zdravnikov in zobozdravnikov. Po anketi zdravniške zbornice pa jih o tem razmišlja kar četrtina. Odhajajo zaradi nemogočih pogojev dela, zaslužka ali zaradi tečnih bolnikov?

A če je zdravnikov iz dneva v dan manj, pa kaže, da jih bo še manj, mar potemtakem velja, da je dober čisto vsak, ki ostane, da le nosi belo haljo? Kot čisto navadno državljanko, ki pa ji ni vseeno, me včasih marsikaj razjezi. Pred dnevi sem brala, da je bruto plača snažilke v UKC Maribor manj kot 600 evrov. Se vi hecate, ljudje božji?!

Grozljivo! Kdo je kriv, da snažilke od takšne plače ne morejo ne umreti in ne živeti, po drugi strani pa je v zdravstvu korupcije več kot kjer koli drugje? Ministri za zdravstvo že tri desetletja govoričijo o novih in novih ukrepih za zajezitev korupcije, te pa je iz leta v leto več!

Bog je pa res najprej sebi brado ustvaril! Namesto da bi državljani v tej državi zahtevali malo več reda, kar bi se posledično poznalo tudi na naših žepih, nasedamo na trobezljanja!

Pred dnevi je v Kranjski porodnišnici rodila znanka. Ko je opisovala sobo, stranišče in kopalnico, kjer je po porodu ležala, so se mi prižgale rdeče lučke! Mar se iz časov izpred 35 let, ko sem rodila zadnjega otroka, ni tam nič spremenilo?

Še bi se našla področja, kjer smo z eno nogo še v 19. stoletju. Meni, denimo, je dermatolog iz ”javnega zdravstva” še nedolgo nazaj ”meril” spremembe kožnega znamenja z navadnim ravnilčkom! Tri mesece sem se vozila v Ljubljano, tri mesece ravnilčkanja!

Potem sem šla samoplačniško. Pregled z digitalnim dermatoskopom je v trenutku povedal vse, kar sem morala vedeti! Samoplačniški obisk me je stal manj kot trimesečni znesek za bencin za vožnjo od Žirov do Ljubljane. Nikoli ne pozabim!

Že v otroštvu so me (mojo generacijo) učili spoštljivega odnosa do zdravniškega poklica. Njihova beseda je bila zakon. Če je on (ona) rekel, da ti ”nič ni”, nisi smel jamrat, četudi si potem sredi delovnega dne klecnil in umrl. Dobri zdravniki so naredili ogromno dobrega, slabi pa so pokopavali svoje paciente.

Prvič ga nisem ubogala, ko je bil moj drugi sin star leto dni. Tomaž je v nekaj urah dobil visoko vročino, bil je zelo prizadet, imel je tudi trd vrat. ”Malo hujši prehlad!” je rekel splošni zdravnik, verjetno nezadovoljen, ker sem motila njegov mir sredi nedeljskega večera.

Z možem nisva šla domov, na moje sitnarjenje sva se peljala naprej, na Infekcijsko. Otrok je bil vedno bolj prizadet. V Ljubljani ga je zdravnik samo pogledal, potipal, takoj je vedel: meningitis. Takrat smo otroka rešili, čez 20 let ga nismo več mogli. Glioblastom je bil zanj usoden.

V ordinaciji pa se človek včasih tudi od srca nasmeji. Nekoč sem prisluhnila dvema gospema. Prva je imela v roki veliko vrečko, polno škatlic z zdravili. Druga je tisto, kar ji je zdravnik predpisal, odnesla domov le v škrniclju. Ko opazi vrečko, žalostno zmaje z glavo ter reče:«Kaže, da me zdravnik ne jemlje resno, saj mi je predpisal le dve škatlici.«

V Žireh je zdravniška ekipa splošne ambulante že pred leti organizirala prvi Žirfit. Udeleženci smo najprej preverili kondicijo s hojo na dveh kilometrih, potem zmogljivost srčno-dihalnega sistema, ravnotežje, moč celega telesa, koordinacija gibanja in gibljivost. Udeležba še zdaleč ni bila tako množična, kot bi si morda organizatorji želeli.

»K zdravniku grem, da mi predpiše zdravila in ne, da ga briga, kako hitro prehodim dva kilometra!« so se jezili tisti, ki jim Žirfit pomeni čisto izgubo časa.

Če se še enkrat povrnem k mislim dr. Zlate Remškar:«Obstajajo prijazni zdravniki, jezljivi zdravniki, strokovno zelo dobri, tudi strokovno slabi, prevzetni, vase zagledani, neodgovorni zdravniki …«
Zelo drži. A zdravniki niso bogovi. Lahko nam pomagajo, a marsikaj moramo za svoje zdravje postoriti tudi sami.

Pa bo morda kdo rekel:«Pa kaj še ti drezaš vanje, itak se vsak, ki ima pet minut časa, spotika obnje!«

Če po pravici povem, sem to storila s čisto posebnim namenom: rada bi vas spomnila, da je delo z ljudmi vedno težje, bolj odgovorno, sem in tja tudi nevarno.

Veliko je poklicev, v katerih smo z ljudmi v stiku vsak dan, vsako minuto: na upravnih enotah, pošti, banki, na CSD, v šoli, pri frizerju, na fizioterapiji, v drogeriji, trgovini, bencinski črpalki, policiji, v gostilni, hotelu, knjižnici, domovih za starejše itd.itd.

Premalo se zavedamo, da imajo tudi oni kdaj slab dan, premočno menstruacijo, čir na želodcu, težave v družini. Če kakšno stranko neprijazno nahrulijo ali ji celo pokažejo vrata, se hitro znajdejo na družabnih omrežjih, kjer jih uporabniki, ne da bi jih osebno poznali, ožigosajo in oberejo do kosti. Brez milosti.

Delati z ljudmi je po eni strani užitek in nekaj zelo lepega, po drugi pa sila naporno. Medčloveški odnosi so tudi na tem področju na najnižji ravni v zgodovini. Še nikoli ni bilo tako malo spoštovanja, olike, empatije, tolerance, potrpljenja kot danes.

In tudi zato ljudje bežijo iz poklicev, ki od njih zahtevajo, da so na delovnem mestu – popolni. Seveda se trudijo, a malokdo ve, da jih ne utruja toliko delo kot naporni posamezniki, ki so prepričani, da držijo boga za brado in jih lahko maltretirajo po mili volji.

Ni dolgo nazaj, ko sem prišla v javno stranišče za urejenim gospodom, nekatere dame bi celo rekle, da je bil greha vreden. Na mizici je bila skodelica, v kateri je bilo nekaj bakrenih kovancev. Snažilka, ki je brisala po tleh, se je nasmehnila, češ, pustite še vi zame kakšno malenkost. Pa se lepotec na ves glas zadere:«Spizdi, baba, da ne bom še tebe poscal!«

Toliko.

Zdaj pa naj se vsak sam pogleda v ogledalo in si izpraša vest. S koliko podobnega ”scanja” se
lahko ”pohvali” podobi, ki jo v odsevu vidi pred seboj?

MM, tista, ki posluša in piše.

Več o avtorici TUKAJ

Opomba: Mnenja avtorice niso nujno tudi mnenja Uredništva