“Po dveh tednih negotovosti in strahu smo spoznali, da je edini način, kako pomagati Ukrajini in njenim ljudem, da delujemo kot da se ni nič zgodilo. Zato smo sprejeli težko odločitev in nadaljujemo svoje delo” [Anna Stelmakh] 

Sredi vojne je za nadaljevanje dela potrebna res neverjetna odločnost. Odmor si vzameš šele takrat, ko sirene opozarjajo, da je tvoje življenje v nevarnosti. A prav to danes v Ukrajini počnejo številni ljudje, saj ruski napadi še kar trajajo in trajajo.

Kris Marán

Tudi Kristina Stelmakh in njena sestra Anna Stelmakh sta med njimi. Modni oblikovalki, ki stojita za imenom Kris Marán, sta zaradi vojne izgubili večino svoje ekipe. Zaposleni so z družinami pobegnili iz države. Tudi Kris in Anna sta morali zaradi nenehnih bombardiranj zapustiti Kijev in oditi na zahod. Trenutno delata na domu svojih staršev in pošiljata naročila na nekaj poštnih uradov, ki so še odprti. Njuna mati Maria (direktorica proizvodnje) ter ekipa šivilj in krojačev težko, predvsem z željo po boljši prihodnosti, ohranjajo proizvodnjo oblačil in samo blagovno znamko.

Trenutno delata na domu svojih staršev in pošiljata naročila na nekaj poštnih uradov, ki so še odprti.

Rosa Sanchez je za Kristino in Anno prvič izvedela pred mesecem dni, ko sta ji poslali zelo osebno elektronsko sporočilo. V njem sta opisali svoj položaj in vztrajali, da ji podarita kos iz njune najnovejše kolekcije. In to kljub temu, da bi ga morali izdelati po meri, najti način za pošiljanje na Poljsko in od tam v Združene države Amerike. Njuna neusahljiva strast jo je ganila do solz. Predvsem zato, ker se je zavedla, kako srce parajoča je misel, da so ukrajinski oblikovalci menili, da bo bolj kot sama vojna, pozornost Američanov pritegnil brezplačen izdelek. Nenazadnje je to pogosto tudi res. Prav tako si ni mogla predstavljati, kako bi lahko kdo ob nenehni prisotnosti smrti razmišljal še o čem drugem. Še najmanj o modi ali promociji svojega podjetja. Toda kot sta razložili sami, je njuna blagovna znamka njun največji ponos. Ob izgubah in temačni prihodnosti jima prav to daje upanje.

Cilji

“Blagovno znamko smo gradili več let. Kris Marán je del naših src. Je način, kako vidimo ta svet,” je Kris dejala za BAZAAR.com. “Če izgubimo ta del sebe, četudi le za nekaj časa, izgubimo vse. Delamo, kar nas veseli. Naredimo, kar lahko.”

Kljub temu je bilo težko najti energijo za ustvarjanje. Poleg tega je življenje v tako groznem času spremenilo tudi njun pogled na lepoto. “Blagovna znamka je en del našega srca, drugi pa je naša domovina. Zelo težko je ustvariti nekaj lepega z enim delom, če drugi krvavi,” pravi Kris. Pred vojno sta bila njuna glavna vira navdiha minimalistično oblikovanje in moda poznih 80. let. Zdaj sestri pravita, da je njun največji navdih moč ženskega duha.

“Blagovna znamka je en del našega srca, drugi pa je naša domovina. Zelo težko je ustvariti nekaj lepega z enim delom, če drugi krvavi,” pravi Kris.

Njihovi izdelki predstavljajo prav to, praznovanje ženske moči. Iz njunih del izstopajo strukturiran platneni suknjič v vroči rožnati barvi, volnene hlače iz flisa v zemeljsko sivi barvi in srajca iz veganskega usnja v črni ali bordo barvi z žepi na prsih.

Na Instagramu Kris Marán sestri še naprej delita neokrnjene fotografije svojih oblačil ready-to-wear. To so elegantna oblačila pred svetlim ozadjem.

3. marca je Anna delila diaprojekcijo s fotografijami pred in po vojni, ki prikazujejo porušeni Kijev. Nekaj tednov pozneje je Kris prekinila molk na družbenih omrežjih in delila citat Williama Shakespeara. “Pekel je prazen in vsi hudiči so tukaj.”

Vračanje normalno življenje

Dvojec trenutno 30 odstotkov zaslužka namenja beguncem in ukrajinski vojski, katere del so zdaj številni njuni prijatelji in bližnji.

“Po dveh tednih negotovosti in strahu smo spoznali, da je edini način, da pomagamo Ukrajini in njenim ljudem, da delujemo kot se ni nič zgodilo. Zato smo sprejeli težko odločitev in nadaljujevali svoje delo,” je Anna povedala za BAZAAR. Ko gledaš novice in poslušaš, kako nedolžne ljudi in otroke ubijajo v njihovih lastnih hišah, začneš razmišljati, kako jim pomagati. Še vedno ustvarjaš, ampak v njihovo korist.

Pravi, da je celotno ukrajinsko prebivalstvo zdaj del vojske. Razlika je le v tem, da se polovica ljudi fizično bori na bojiščih, druga polovica pa pomaga gospodarstvu. Anna pravi, da ob večerih po službi s Kristino in preostalimi člani ekipe, ki še vedno živijo v Ukrajini, obiskujejo bližnja zavetišča. Prinašajo jim topla oblačila in kuhajo za tiste, ki jih potrebujejo.

Kris in Anna pravita, da je šok zaradi vojne minil. Zdaj se trudita predvsem ohraniti trezno glavo in ostati osredotočena v nase, na svojo družino in ekipo odvisno od njiju. To je občutek, ki ga danes delijo številni Ukrajinci. Vojna je nova normalnost, zdaj je spet vse po starem.

Kris in Anna pravita, da je šok zaradi vojne minil. Zdaj se trudita predvsem ohraniti trezno glavo in ostati osredotočena v nase, na svojo družino in ekipo odvisno od njiju. To je občutek, ki ga danes delijo številni Ukrajinci. Vojna je nova normalnost, zdaj je spet vse po starem.

Oblikovalci še zdaleč niso varni in pravijo, da je bilo neverjetno težko vsak dan opazovati, kako njihovi zaposleni delajo pod vojaškimi sirenami.

“Ko gledamo novice iz drugih mest, kot so Mariupol, Kijev, Harkov, ki jih obkrožajo ruski vojaki, ki kruto bombardirajo in ubijajo civiliste in otroke, lahko rečemo, da smo zaenkrat varni,” pravi Anna. “Vendar je treba razumeti, da je varnost v Ukrajini v teh dneh le idejna. Mesta, ki so danes v miru , so lahko ponoči pod streli. Ko se na zahodu Ukrajine oglasijo sirene o možnih letalskih napadih, smo prisiljeni prekiniti delovni proces. Šivilje opustijo šivalne stroje, vsi se spustimo v podzemne rove. Običajno to storimo nekajkrat med delovnim časom in na to se je zelo težko čustveno navaditi.” 

Vpliv vojne

Od 24. februarja, ko je Putin začel vojno proti Ukrajini, je bilo ubitih veliko ukrajinskih vojakov, na milijone jih je pobegnilo v druge evropske države, večina cest in glavnih zgradb na vzhodu pa je popolnoma uničenih. To je kriza, ki si je večina od nas ne more niti predstavljati in na katero zaradi hitrega tempa poročanja in slabše pozornosti zlahka pozabimo.

Kristina pravi, da ima vsako jutro, ko se zbudi, nekaj trenutkov miru, vendar se že nekaj sekund pozneje spomni, kaj doživljajo. Takoj ko na telefonu preveri novice, se zave da pekla ni konec. Pred vojno je bila prva na sporedu jutranja ustvarjalna razprava z zaposlenimi, česar ni več. “Vsako jutro se začne s telefonskimi klici članom ekipe,” pravi Kris. “Nič več kreativnih razprav o idejah, le pregledi varnosti in duševnega zdravja vseh.”

Kolekcija

Zbirko sestavljajo štirje kosi (trije zgornji deli, ene hlače) v črni in beli barvi z elementi starodavnega vezenja Borshchiv.

“Dramsko gledališče v Mariupolu, Muzej krajevne zgodovine Ivankiv, hiša Muzeja ukrajinskih starin Vasila Tarnovskega. Vsi ti edinstveni kraji, polni kulturne dediščine, so se po prihodu Rusov spremenili v ruševine,” mi pove Kris. “Zato je naša ustvarjalna dolžnost, da kulturo ukrajinske obrti in njene obrtne vrednote ponesemo skozi ta pekel in jo še bolj razširimo.”

Vir: Harper’s Bazzar

Komentar: