Upokojenci so se že prebudili, kdo bo naslednji?

Dokler smo mladi, dokler nam je ”ravno” do Benetk in še dlje, ne pomislimo, kako dragocen in pomemben bo v starosti vsak evro! Kot bi bilo včeraj, se spominjam prijateljice, ki se je poročila s Slovencem iz Tennesseeja in se potem, še ne dvajsetletna, preselila čez lužo.

Ko sem leta 1973 rodila prvega otroka, sta z možem prišla na obisk. Bila sta na poročnem potovanju, a si je vseeno utrgala nekaj časa zame. Izročila mi je ovojnico s sto dolarji in rekla: “To bo pa za tvojega sina. Kar začni varčevati, da mu boš lahko omogočila dostojno šolanje!” Bilo mi je za ”crknt smešno”.

“Kaj se ti meša? Pri nas imajo otroci štipendije! Zakaj bi starši varčevali zanje?!”

Ni mi zamerila. Le razložila mi je, da pač v Ameriki odgovorni starši to počnejo. Dejala je še, da začnejo že prvi dan, ko se zaposlijo, varčevati za starost in tudi za boljšo zdravstveno oskrbo. Meni, trapi s socialistično vzgojo, pa se je zdelo, da so se prijateljici že med enoletnim bivanjem v ZDA, popolnoma skisali možgani!

A se ji niso. Ne vem, kakšno navado imajo v USA drugi, a onadva sta bila že takrat pametna in sta vedela, da se na državo ni zanašati. Škoda, da je nisem posnemala!

Vse življenje živim na vasi, starejši so bili moji spremljevalci od otroštva naprej. Tudi v štirih knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače, je nešteto njihovih zgodb. Prvi sogovorniki so bili rojeni celo konec 19. stoletja!

V njihovem pripovedovanju je polno trpljenja, odpovedovanja, skromnosti. Bili so lačni, tepeni, pogosto zavrženi, zapostavljeni. Življenje jih je navadilo, da so preživeli malodane z ”nič”, pa so na koncu še toliko prihranili, da jih niso pokopali na občinske stroške.

Generacija po vojni

Povojno generacijo – če lahko sodim po tem, kar se je dogajalo v mojem domačem kraju- so vlekli za nos, češ, lepo nam bo, ker je sedaj vse ”naše”.

Pa so pristali na mizerne plače, na številne samoprispevke, na to, da so sami gradili tovarne, se odpovedovali delu prihodka, ko se je kupovalo stroje, počitniške kapacitete. S samoprispevki so gradili tudi ceste, vodovode, kanalizacijo. Ker so jim rekli, da delajo zase, so molčali in za lepšo prihodnost naredili tudi nešteto udarniških ur.

Medtem ko so se oblastniki mastili v Hribarjevi graščini, medtem ko so bile njihove kleti polne najboljšega šampanjca in kaviarja, je raja – poslušna in ubogljiva – jedla zelje in repo. Iz mizernih plač so se potem ”rodile” mizerne pokojnine. Vsaj v našem kraju. Ki niso bile ne za živeti ne za umreti. Zato so mnogi delali še do pozne starosti, malodane do svoje smrti.

A ker jih je življenje naučilo skrajne skromnosti, je še nekako šlo. Vse življenje so bili navajeni, da si trgajo od ust, da najnujnejše pridelajo doma, na vrtu. Pa da, že kako, omogočijo svojim otrokom boljše življenje.

Mlajše generacije upokojencev so mičkeno drugačne. Predvsem pa niso več tako ponižne in vdane v usodo, kot so bili njihovi starši. Veliko več berejo, več slišijo, več vedo. Ne držijo se reka: “Mi je že tako namenjeno.”

Žal so tudi med njimi takšni, ki se obračajo po vetru. Beri: po ideologiji.

Če jim rečejo, naj ne jamrajo, ne bodo, četudi živijo ”kot pes na ketni”. Tisti, ki niso slepi in gluhi, lahko dan za dnem nemočno opazujejo, kako se v naši državi meče z lopato denar skozi okno. Pa kako si nekateri za obilo ”ne-dela” delijo dovolj denarja za lepo preživetje. Vidijo, kako jih želijo izvoljeni predstavniki, ki so na čelu upokojenskih organizacij, prepeljati žejne čez vodo.

Dogajajo se še hujše reči: predsednica državnega zbora s solzami v očeh govori o tem, kako nujno je dostojno poskrbeti za uboge živali, predsednica Srebrni niti pa dela na tem, da bi se evtanazija za človeka uvedla že včeraj, ne šele danes.

V času prejšnje vlade – upam, da vam spomin še deluje – smo upokojenci z nizkimi pokojninami samo z dodatki in usklajevanji dobili več kot 1000€. Najbrž ni treba omenjati, da je bila takrat inflacija mnogo nižja. A vlada je nekako razumela naš položaj in je pomagala.

Danes?

Vlada nam namenja drobtinice. V novembru in decembru lanskega leta smo se še tolažili, da bodo dodatki, ki smo jih prejeli, ostali. Konec januarja se je na naših osebnih računih ponovno znašla ”gola” pokojnina.

V Sloveniji je več kot 620.000 prejemnikov pokojnin. Med njimi je preveč takšnih, ki živijo na robu revščine. Saj se zavedajo, da po desetletjih, ko so prejemali zajamčeno plačo, ne morejo računati na bajne pokojnine!

A ob tem, ko nemočno opazujemo, kako milijoni evrov državnega denarja odtekajo ”neznano kam”, se pa vseeno vprašamo, čakaj malo, zakaj pa nekaj drobiža ne ostane tudi nam?

Pa se upokojenci morda še ne bi tako množično zganili, če ne bi premier Golob kar takole, na ”lepe oči”, podaril sodnikov 600 evrov dodatka. Upam, da se ne motim, a ob tem je marsikomu dvignil pokrovko. »Smo kaj manj vredni od sodnikov?« se je slišalo z vseh strani in snežena kepa se je začela valiti po hribu navzdol.

V sredo, 1. februarja, se je več kot 15.000 upokojencev in podpornikov zbralo na Trgu republike v Ljubljani.

Priznam: niti v sanjah si nisem mislila, da jih bo prišlo toliko. Nekako sem se že vdala v usodo, da bodo ljudje še naprej tiho, da bodo sklonjenih hrbtov, v revščini, še naprej molčali.

Prijetno so me presenetili z množičnostjo, ki se je nisem nadejala. Bila sem ganjena, ko sem videla, kako hitro se je polnil Trg republike. Čeprav ni bil očiščen snega in ledu, za to ljudem ni bilo mar.

Upam, da si bodo protestniki zapomnili, da jih je pustila na cedilu krovna organizacija, hrbet so jim obrnili ”uradni kolesarji”, 8. marec in še kdo, ki se zavzema za ”malega človeka”. Tudi nikogar od vlade ni bilo blizu. Škoda. Pa bi bilo prav, da bi množico, ki je prepevala slovenske domoljubne pesmi, vsaj slišali.

Jan Gajšek je ob tej priložnosti tvitnil: “Slovenija je res svetovni fenomen. Imamo vlado, ki protestira sama proti sebi in Zvezo društev upokojencev Slovenije, ki se od shoda za dostojno življenje upokojencev distancira. Zakaj jih sploh imamo, če ne eni ne drugi ne opravljajo svoje naloge?”

Po sredinem protestu pa bo morda tudi Antonius Bernhart izbrisal svoj tvit, saj je napisal: “Ni problem izvoljena nora vlada, problem je, ker norih slovenskih volivcev ni mogoče zamenjati z manj neumnimi.”

Upokojenci so se že prebudili, kdo bo naslednji?

MM, tista, ki posluša in piše.

Več o avtorici: TUKAJ