Upokojenci, vlada in tiskani mediji

Ta teden so pred Državnim zborom protestirali upokojenci. Na Trgu republike se jih je, na iniciativo Pavla Ruparja oz. Glasu upokojencev, zbralo kar nekajkrat tisoč (več o tem tukaj).

Šlo je za sporočilo vladi, da upokojenci preprosto ne morejo več tako (slabo) živeti. V ozadju je namreč premisa, da so celo delovno dobo plačevali prispevke in vplačevali v pokojninsko blagajno zato, da bodo na starost lahko dostojno živeli. 

Je kdo iz vladne garniture prišel na protest? Mogoče premier Robert Golob?

Seveda ne, še najmanj prav premier. Verjetno je bilo Goloba strah, da bi ga javno kritizirali in ne hvalili. Tako, kot ga hvalijo med ti. dvornimi protesti tranzicijske levice, ki jih organizirajo Jaša Jenull in kompanija. No ja, k Jenullu je prišel še na “bosanke” sedet in se blamirat sredi Ljubljane. Takrat, ko je šlo za naskok na oblast in fotografiranje za medije. 

Odziv novinarske srenje največjih medijev po protestu je bil pričakovan. Od molka, nekaj formalnih vestičk, pa do komentarjev, da so prisotni upokojenci itak zgolj člani stranke SDS.

Pa tudi če bi bili. Kaj to spreminja?

Zanimivo, samo dan ali dva pred tem, je provladni Inštitut 8. marec spet sklical “nekaj nekaj” na tem istem trgu. Samo 20 minut po zaključku je ta “nekaj nekaj” postala osrednja novica državnega spletnega portala MMC in največjih televizij tistega dne.

Kot še eno zanimivost si lahko pogledamo tudi odziv Uroša Esiha na tviterju. Gre za novinarja Dela, pogosto tudi vabljenega komentatorja političnega dogajanja v elitne termine TV Slovenija:

Tak komentar je sam po sebi širše nepomemben. Dokler ga ne postavimo v kontekst pritiskov provladnih medijev na javnost z idejo, da bi vlada morala finančno podpreti izdajatelje tiskanih medijev. Med katere sodi tudi Delo.

Kakšno povezavo imajo upokojenci, vladno financiranje medijev in (leva) politična opredeljenost neke medijske hiše?

Stopite v prvi Mercatorjev Hipermarket ali Interspar, na oddelek trafike, in s pogledom preletite prostor. V samem centru boste seveda opazili časopise in revije z dnevno politiko in povednimi naslovnicami.

Od prej dveh let naslovnic “Janša ni naš” boste, od parlamentarnih volitev lani dalje, videli predvsem naslovnice “Golob je naš”.

Vmes bo sicer sramežljivo ven štrlela kakšna Demokracija, mogoče tudi Domovina in to je to. 

Zakaj je to pomembno? 

Večina tiskanih medijev na prodajnih policah pripada opciji, ki podpira Goloba. To ni skrivnost.

Odlazkovi mediji (Svet24, Reporter, Ekipa, Jana, Nova …), Delo, Slovenske novice, Dnevnik, Nedeljski dnevnik, Mladina … govorijo namreč eno in isto.

Opazite lahko kolaž 25-ih ali 30-ih naslovnic, ki polnijo osrednji vidni (zaznavni) prostor trafike in, glej ga zlomka, vse govorijo isto, a vsaka na svoj način.

V enem obdobju celotna trafika na 30 načinov sporoča “Janša ni naš”, v drugem obdobju pa “Golob je naš”.

S to “barvitostjo” enega in istega sporočila, na 30 načinov, trafika javnosti sporoča, da sicer pluralno (30 načinov vendar!), v bistvu pa enako, misli celotna Slovenija. Saj drugega ni tam, kajne?

Enkrat, da je Janša zloba, drugič pa da je Golob odrešenik. Isti mediji, isti kraj, le druga vlada.

Večina ljudi ne želi izstopati ali celo nasprotovati “večini”. Takšnemu splošnemu mnenju se zato podredi oz. ga sprejme kot verodostojnega. Če vsi mislijo tako, je že nekaj res, kajne?

Pomnožite sporočilno moč ene same trafike (kot enovite sporočilne platforme) s številom trafik po vsej Sloveniji in dobili boste odgovor, zakaj je ves ta papir nekomu tako nujno financirati, če ga praktično nihče več ne bere. No ja, saj ga verjetno še kdo bere, vendar iz dneva v dan manj. (vir)

Pomnožite to sporočilno moč ene same trafike (kot enovite sporočilne platforme) s številom trafik po vsej Sloveniji in dobili boste odgovor, zakaj je ves ta papir nekomu tako nujno financirati, če ga praktično nihče več ne bere.

Kdo sploh še bere tisk?

Raziskave med uporabniki medijev že vsaj desetletje kažejo, da tiskane dnevnike in tednike, še posebej tiste s političnimi vsebinami, spremljajo predvsem starejši. (vir),(vir)

Mlajši se medtem vztrajno selijo v digitalni svet.

Večina v trafikah tako danes opazi le naslovnice, medtem ko kupujejo cigarete, vplačujejo loto listke, polnijo Urbano ipd.

Resnici na ljubo so tukaj še frizerji in razne čakalnice. Od korona krize žal tudi tega ni več veliko, saj ni več toliko prostega čakanja, večinoma pridemo, opravimo in gremo.

Zakaj je torej za vlado nujno finančno podpreti tiskane medije? 

Ker zaradi slabe prodaje, nizkega dosega (nezanimivo za oglaševalce) ter visokih stroškov poslovanja, naravno drsijo v stečaj, so pa nujni za oddajanje sporočila npr. “Golob je naš” in “Janša ni naš”. Že dolgo namreč živijo zgolj na račun ti. “krožnega gospodarstva”.

Preživijo skozi smetarske, založniško-turistične ter gradbene posle, ki se napajajo skozi državni proračun. In kjer je proračun, je seveda tudi politika. In kjer je politika, je tudi potreba za oddajanje sporočil kdo je naš in kdo ni.

Zdaj so lastniki očitno ugotovili, da je moč opcije, ki so ji pomagali na oblast, tako velika, da je čas za direktne injekcije države in se jim vlada zato ne bo sesula.

Je pa zato slovenski upokojenec leta 2023 v paradoksalnem, pravzaprav res bednem položaju.

Zanj pišejo novinarji, zaposleni v omenjenem krožnem gospodarstvu, ki upokojenca in njegove stiske očitno ne jemljejo prav resno. Kaj šele podpirajo, saj so komaj kakšno vrstico ali dve spravili skupaj po protestu.

Še več, celo omalovažujejo ga (še posebej, če podpira SDS), hkrati pa od tega istega upokojenca zdaj zahtevajo, da jih celo financira skozi proračun in tako podpira njihove politične preference. Če jih bere ali ne.

Zakaj Slovenija potem izvoli to, kar imamo danes na oblasti?

Slovensko volilno telo je, kot sem že večkrat zapisal, razdeljeno sicer v več kategorij, a bistvene so tri. Volilci zvesti levici, zvesti desnici in tisti vmes.

Prav tisti vmes, radi jim rečemo “neopredeljeni”, na koncu Sloveniji izvolijo to, kar kasneje vlada. Trenutno je to Golob in njegova ekipa.

Tisti vmes tudi radi povedo, da jih politika ne zanima prav veliko. Da na volitve sicer grejo, saj je to vendar državljanska dolžnost in pravica, ne obremenjujejo pa se s politiko kot takšno. Večinoma potem še dodajo, da so politiki “itak vsi iste barabe.” 

Kaj se potem zgodi v praksi?

O zmagovalni opciji v Sloveniji odločijo tisti, ki jih politika pravzaprav sploh ne zanima.

Ljudje kupujemo tisto, kar je “in”, kar je moderno, dobro, lepo, pravilno itd.. Tudi mi si namreč želimo biti “in”, moderni, dobri, lepi, pravilni itd.. 

Za levičarje so takšni levičarji in njihove ideje, za desničarje desničarji in njihove ideje.

Tiste vmes pa pritegnejo politiki ali ideje, ki jih v pozitivni luči (ali proti v negativni luči) največ videvajo, slišijo in dojemajo okoli sebe. Kdo je torej naš in kdo ni.

Na televiziji, radiju, na portalih, na jumbo plakatih in … tudi v trafikah, frizerskih salonih in čakalnicah.

Tiskani mediji so za to vlado še kako pomembni. Zato jih bo tudi financirala, brez skrbi.

To je zgolj vprašanje časa. Menim, da znotraj časovnega okna naslednjih 12-ih do 18-ih mesecev. Vsak glas namreč šteje. Toliko lažje, če denar ne gre direktno iz tvojega žepa.

Brez časopisov in revij se hitro lahko zgodi, da bi prav na račun upokojencev ta vlada predčasno postala zgodovina.

Ne zaradi množične udeležbe na protestih.

Zato, ker bi vladi umanjkal kanal, kjer upokojence lahko miri, jim obljublja marsikaj in jih (dez)informira. Ostajajo namreč še več ali manj edini, ki tiskane medije sploh še vzamejo v roke. So pa daleč najbolj zvesta volilna baza. Levih, desnih in tistih vmes.

V digitalnem svetu Slovenije so karte namreč bistveno drugače razdeljene. Vpliv neodvisnih, predvsem pa novih in naprednih digitalnih medijev raste (lep primer je tudi ta portal), pravi jokerji pa šele prihajajo.

Edvard Kadič

Več o avtorju TUKAJ