Uradno potrjeno: Znanstveniki razkrili skrivnost Lunine notranjosti
Dolgoletne šale o tem, da je Luna narejena iz zelenega sira, so dokončno ovržene. Znanstveniki so maja 2023 objavili izsledke temeljite preiskave, ki razkriva, kaj se skriva v notranjosti našega naravnega satelita. Po obsežnih raziskavah je zdaj jasno, da Lunino notranje jedro ni staljeno, temveč gre za trdno kroglo z gostoto, primerljivo gostoti železa. Odkritja razjasnjujejo tako sestavo Lune kot globlje razumevanje njene zgodovine in posledično zgodovine celotnega Osončja.
Raziskavo je vodil astronom Arthur Briaud iz Francoskega nacionalnega centra za znanstvene raziskave. Njegova ekipa je v poročilu zapisala, da rezultati “dvomijo o evoluciji Luninega magnetnega polja in podpirajo scenarij globalnega prevračanja plašča”, navaja Science Alert. To pomeni, da so odkrili ključne dokaze o procesih, ki so oblikovali Luno v prvi milijardi let njenega obstoja, vključno z obdobjem intenzivnega bombardiranja. Znanstveniki upajo, da bodo te ugotovitve pripomogle k razrešitvi dolgoletnih razprav o tem, ali je Lunino jedro trdno ali tekoče, kar je bilo doslej zaradi omejene ločljivosti podatkov težko dokončno potrditi.
Za raziskovanje notranjosti Lune so znanstveniki uporabili različne metode, med drugim seizmične podatke, ki jih je zbrala misija Apollo. Podatki sami po sebi sicer niso zadostovali za natančno določitev stanja notranjega jedra, so raziskovalci zbrali dodatne informacije iz vesoljskih misij in laserskega merjenja razdalje do Lune. Analizirali so Lunine značilnosti, kot so njena gostota, deformacija zaradi gravitacijske interakcije z Zemljo in nihanja v oddaljenosti od našega planeta. S pomočjo modeliranja so nato preizkusili različne scenarije sestave jedra in ugotovili, kateri se najbolje ujemajo z opazovanji.
Prevračanje plašča in Zemlji podobno jedro
Ena izmed najbolj presenetljivih ugotovitev raziskave je, da se v luninem plašču dogaja aktivno prevračanje – proces, pri katerem gostejši material pada proti središču, manj gost pa se dviga navzgor. Ta pojav bi lahko pojasnil prisotnost določenih elementov v vulkanskih regijah Lune, kar znanstveniki že dolgo povezujejo s tovrstno dejavnostjo. Poleg tega so odkrili, da je Lunino jedro po sestavi zelo podobno Zemljinemu. Sestavljeno je iz tekočega zunanjega jedra s polmerom približno 362 kilometrov in trdnega notranjega jedra s polmerom okoli 258 kilometrov, kar predstavlja približno 15 odstotkov celotnega Luninega polmera. Gostota notranjega jedra znaša približno 7822 kilogramov na kubični meter, kar je izjemno blizu gostoti železa.
Ugotovitve potrjujejo tudi prejšnje raziskave. Leta 2011 je ekipa pod vodstvom planetarne znanstvenice Renee Weber iz Nase z uporabo naprednih seizmoloških tehnik na podatkih misije Apollo prav tako ugotovila obstoj trdnega notranjega jedra s polmerom okoli 240 kilometrov in gostoto približno 8000 kilogramov na kubični meter. Briaudova ekipa meni, da njihovi rezultati krepijo te dokaze in predstavljajo močan argument za Zemlji podobno strukturo Lune.
Pomen za Lunino magnetno polje in prihodnje raziskave
Odkritje ima pomembne posledice za razumevanje Luninega razvoja. Znano je, da je Luna kmalu po nastanku imela močno magnetno polje, ki je začelo upadati pred približno 3,2 milijarde let. To polje je nastalo zaradi gibanja in konvekcije v jedru, zato je natančna sestava jedra ključna za razlago, zakaj je magnetno polje izginilo. Znanstveniki verjamejo, da bodo nova spoznanja o trdnem notranjem in tekočem zunanjem jedru pomagala razvozlati ta proces.
Ker človeštvo načrtuje vrnitev na Luno v bližnji prihodnosti, obstaja upanje, da bodo prihodnje misije prinesle še natančnejše seizmične podatke, ki bi lahko dokončno potrdili ugotovitve in dodatno osvetlili skrivnosti našega najbližjega nebesnega soseda. Do takrat pa je jasno eno: Luna še zdaleč ni le sirasta šala, temveč kompleksen svet z zgodovino, ki nam veliko pove o nastanku Osončja.
Raziskava je bila objavljena v reviji Nature .
Portal24; Foto: Pixabay
