Ko v vašem naročju zaspi majhno bitje, je občutek pogosto mešanica topline, olajšanja in tistega sladkega trenutka tišine, ki ga lahko cenijo samo utrujene mlade mamice. A hkrati se v glavi prižge vprašanje, ki ga postavljajo generacije staršev: ali delava prav? Je uspavanje v naročju razvada ali naravno, celo koristno početje?
Najprej ena stvar, ki si jo lahko mirno zapomnite: dojenčki se rodijo z potrebo po bližini. Vaše roke, vaš vonj, vaš glas – to je njihov občutek varnosti. Ko zaspi v naročju, ne počne nekaj “napačnega”, ampak povsem naravno sledi svoji biološki potrebi. Številne svetovne prakse, tudi tradicionalne, temeljijo prav na tem: prvih nekaj mesecev je bližina osnovna potreba, ne razvada.
Pri novorojenčkih je uspavanje v naročju pogosto še lažje povezati s fiziologijo – njihov živčni sistem je nezrel, dotik jih uravnava, srčni utrip se umiri, dihanje postane ritmično. To ni le nekaj, kar se “zgodi”, ampak nekaj, kar ima čisto konkretne koristi. Zato si lahko brez slabe vesti rečete: „V tem obdobju delava prav.“
Seveda pa pride faza, ko se vprašanje začne vračati. Predvsem takrat, ko opazite, da:
- dojenček ne zaspi nikjer drugje kot v naročju,
- se prebudi takoj, ko ga odložite,
- ste vi izčrpani,
- imate občutek, da je to postala edina pot do spanja.
V tem primeru ne govorimo o “slabi navadi”, ampak o vzpostavljenem rutinskem vzorcu, ki zahteva nekaj prilagajanja. Dojenčki se naučijo, kako zaspati – in če se dolgo časa navajajo uspavanja v naročju, jim lahko prehod na posteljico predstavlja izziv.
Pomembno pa je dodati: tega ste ga naučili z ljubeznijo, ne z napako. In ravno tako ga lahko postopoma naučite drugačnega načina uspavanja, kadar boste to želeli.
Nežno prilagajanje, brez nenadnih sprememb
Če želite, da vaš malček postopoma zaspi tudi brez uspavanja v naročju, je ključno, da vpeljete postopnost. Nobenega skakanja iz „uspavam v naročju“ v „od zdaj spi sam“. To je recept za solzice – vaše in njegove.
Nekaj nežnih strategij, ki se dobro obnesejo:
- Zmanjšajte intenzivnost: namesto zibanja poskusite samo držati, nato samo pestovati brez gibanja.
- Uvedite stalno rutino: mehka luč, nežna pesem, vedno enak vrstni red.
- Odlagajte malo prej: ko opazite prvo fazo dremeža, ga nežno položite v posteljico in ostanite ob njem.
- Ponudite roko ali božanje: bližina ostaja, le položaj se spremeni.
- Dajte si čas: uspavanje je proces, ne spretnost, ki jo dojenček osvoji v enem dnevu.
Ti pristopi temeljijo na ideji, da bližina ostaja, vendar se počasi premika iz naročja v okolje, kjer se otrok nauči zaspati bolj samostojno.
Kaj pa, če vam je uspavanje v naročju preprosto všeč?
Najlepši del tega vprašanja je, da nimate nobene obveznosti, da s to navado prenehate, če vam obema ustreza. Mnoge družine uspavajo otroka v naročju še mesece ali celo dlje, brez kakršnihkoli dolgoročnih težav. Nekateri otroci spontano preidejo na samostojno uspavanje, ko postanejo gibčnejši, radovednejši in bolj samostojni.
Če vam je ta ritual prijeten, če vam daje občutek povezanosti in če vaš urnik to dopušča, potem je uspavanje v naročju preprosto ena od oblik starševstva, ne pa odstopanje od pravil. Ni univerzalnega recepta. Je le to, kar deluje pri vas.
Uspavanje v naročju torej ni niti dobro niti slabo – je pa naravno, udobno in pogosto začasno. Kako dolgo bo trajalo in kako ga boste prilagodili, ni zapisano v nobenem priročniku, ampak oblikujete vi in vaš dojenček vsak dan znova.
Foto: Pexels
Prispevek je bil delno pripravljen s pomočjo umetne inteligence in uredniško obdelan.
