V Haagu sta obsojena Miloševićeva sodelavca
Obsojena sta Miloševićeva sodelavca. Pritožbeni senat rezidualnega mehanizma za mednarodna kazenska sodišča (MICT) v Haagu je nekdanjima vodjema Službe državne varnosti Srbije Jovici Stanišiću in Frenkiju Simatoviću, zaradi zločinov, ki so jih zagrešile srbske sile na območju nekdanje Jugoslavije, zvišal zaporne kazni z 12 na 15 let.
Sojenje Jovici Stanišiću (72) in Frenkiju Simatoviću (73) je edino, ki je MICT še ostalo kot dediščina dela Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY).
Leta 2021 sta bila Stanišić in Simatović izvensodno spoznana za odgovorna zaradi pomoči in podpiranja kaznivih dejanj umora kot kršitve zakonov in običajev vojne ter zločinov proti človečnosti ter kaznivih dejanj deportacije, prisilne premestitve in preganjanja muslimanov in hrvaškega prebivalstva kot zločine proti človečnosti, ki so jih srbske sile zagrešile po zasedbi Bosanskega Šamca aprila 1992. Vsak sta prejela po 12 let zapora.
Na sodbo sta se pritožila tako obramba kot tožilstvo.
Leta 2021 je prvostopenjski senat v sodbi potrdil, da je obstajal združeni zločinski podvig političnega in vojaškega vodstva Srbije. Cilj je bil prisilno in trajno odstraniti nesrbsko prebivalstvo na Hrvaškem ter v BiH. Stanišić in Simatović sta vedela, vendar niso našli zadostnih dokazov, da imata skupen zločinski namen.
Sodni senat je nato sklenil, da je “sistematični vzorec zločinov, ki so jih srbske sile zagrešile nad nesrbskimi civilisti, najprepričljivejši dokaz za obstoj skupnega zločinskega podjetja”, katerega cilj je bil prisilno in trajno odstraniti večino nesrbskih civilistov.
Zadnja sodba haaškega sodišča
Sodni proces proti Stanišiću in Simatoviću se je začel pred 20 leti. Takrat je haaško tožilstvo dva pripadnika režima srbskega predsednika Slobodana Miloševića obtožilo vojnih zločinov na območju nekdanje Jugoslavije v zgodnjih 90. letih na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini.
Oba sta bila obtožena vojnih zločinov in etničnega preganjanja na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. V prvostopenjskem sojenju pred ICTY sta bila leta 2013 oproščena. Sodniki so takrat ugotovili, da nista niti njuna udeležba v skupnem zločinskem podjetju niti da sta načrtovala in poveljevala zločine, ki sta jih bila obtožena ali pomagala pri njihovi izvršitvi.
Na prvem sojenju je tožilstvo po mnenju sodnikov predložilo premalo dokazov o tesnem sodelovanju med Stanišićem in vodjo uporniških Srbov Milanom Martićem. Slednji ni skrival namere preganjanja Hrvatov in nadzora nad SAO Krajino. Tožilci so dokazali, da je bil Stanišić komunikacijski kanal med nekdanjim jugoslovanskim predsednikom Slobodanom Miloševićem in Martićem.
Takrat je tožilstvo neuspešno zagovarjalo območje vzhodne Slavonije, Baranje in zahodnega Srijema, kjer so sile policije, teritorialne obrambe in paravojaških enot zagrešile številne zločine in so bile prav tako pod nadzorom Stanišića in Simatovića.
Pritožba
Leta 2015 je pritožbeni senat ugodil pritožbi tožilstva in razveljavil prvostopenjsko sodbo ter odredil ponovno sojenje, ki je potekalo je pred naslednikom ICTY, rezidualnim mehanizmom za mednarodna kazenska sodišča (MICT) in se končalo leta 2021 z 12-letno zaporno kaznijo.
Senat pod vodstvom sodnice Graciele Gatti Santana je zavrnil pritožbi Stanišića in Simatovića. Zaporni kazni zaradi zločinov, ki so jih zagrešile srbske sile pa jima je zvišal.
Tožilstvo je v pritožbi trdilo, da je Stanišiću in Simatoviću mogoče pripisati številne zločine na Hrvaškem: v Kijevu, Vrliki, Drnišu, Hrvaški Kostajnici, Saborskem, Škabrnji, Bruški, Marnovićih, Dalju, Erdutu, Vukovarju, ker so jih zagrešile enote, pod njunim nadzorom ali nadzorom drugih udeležencev skupnega zločinskega podjetja. Pritožbeni senat teh pritožbenih razlogov ni sprejel.
