V srcu pediatrije: Intervju z doc. dr. Samom Veselom

dr. Samo Vesel [Zajem zaslona]

V srcu pediatrije: Intervju z doc. dr. Samom Veselom

V svetu pediatrične medicine obstajajo ljudje, ki s svojo predanostjo, znanjem in sočutjem ustvarjajo razliko v življenjih mnogih. Med njimi izstopa doc. dr. Samo Vesel, dr. med., ki že več kot četrt stoletja z neomajno zavezanostjo in strokovnostjo krepi temelje pediatrične kardiologije v Sloveniji. Njegova akademska pot se je začela na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1995, nato pa nadaljeval s specialističnim izpitom iz pediatrije leta 2000.

Dve desetletji je preživel na Pediatrični kliniki v Ljubljani, kjer je bil ključni steber za razvoj pediatrične in fetalne kardiologije. Od leta 2018 nadaljuje svoje poslanstvo na Otroškem oddelku Splošne bolnišnice Celje, ne pozabi pa niti na svoje korenine v Slovenj Gradcu, kjer pomaga oblikovati boljšo prihodnost za mlade srčne paciente. V intervjuju doc. dr. Samo Vesel deli svoje poglede, izkušnje in spomine, ki oblikujejo njegovo strokovno in osebno pot.

Ste si že kot otrok želeli postati zdravnik ali je ta želja prišla kasneje?

Zakaj in kako sem se odločil postati zdravnik se, pravzaprav, niti ne spomnim. V otroštvu se največkrat zgledujemo po starših in sorodnikih, od mojih nihče ni bil zdravnik, niti drugače v medicini. Tudi tehnični poklici me niso zanimali, bolj me je zanimalo delo z ljudmi. Želel sem si biti hotelir ali diplomat. V gimnaziji sem imel najraje slovenščino in fiziko, vendar ne toliko, da bi eno ali drugo izbral za poklic.

Hotela nismo imeli, glede na to, da je država očitno razpadala, pa se tudi diplomacija ni zdela zanesljiva in smiselna izbira. Mi je pa vedno bolj postajala všeč biologija, človeško telo, fiziologija, pritegnili sta me etika in altruizem, ki ju običajno povezujemo s poklicem zdravnika in bolj kot sem o poklicu razmišljal, bolj se mi je zdelo, da bi to lahko bilo to. Za vpis na medicinsko fakulteto je bilo potrebno narediti sprejemni izpit, za 150 mest se nas je potegovalo 600 in nekaj kandidatov. Priprava na izpit je trajala nekaj mesecev in bolj kot sem se poglabljal v gradivo, bolj sem bil prepričan, da sem izbral prav. Ko smo začeli s predavanji in vajami, pa sem povsem padel noter.

Ste pediater in tudi kardiolog. Gre za zvrsti, ki se med sabo dokaj razlikujeta, mar ne?

Po osnovni medicinski specializaciji sem pediater. Specializacijo, ki je trajala štiri leta, sem opravil na Pediatrični klinik v Ljubljani, kjer sem bil zaposlen med leti 1995 in 2018, od leta 2018 pa sem zaposlen v Splošni bolnišnici Celje. Že od prvega dne sem se začel usmerjati v pediatrično kardiologijo in ji nato ostal zvest do danes. Učil sem se od starejših kolegov ter iz knjig, člankov, precej sem se izobraževal in izpopolnjeval tudi v tujini. Pediatrična kardiologija je ena od subspecialnosti pediatrije, znanje pediatrije, sploh neonatologije, intenzivne medicine, klinične genetike je še kako pomembno pri delu z otroci z bolnim srcem, med katerimi jih ima večina prirojene srčne napake, nekaj pa tudi primarno bolezen srčne mišice in motnje srčnega ritma.

Za starše je gotovo šok, ko zvedo, da ima njihov otrok srčno napako. Kako potekajo pogovori s starši, kakšne informacije jih zanimajo?

Zagotovo. Čeprav prirojene srčne napake sploh niso redke, približno eden od tristo rojenih otrok se rodi s srčno napako, ki jo je že v prvem letu starosti potrebno zdraviti z operacijo ali kardiološko intervencijo, se po navadi z njimi srečamo šele, ko se nam “zgodijo”. Srčne napake vse pogosteje razpoznamo že pred rojstvom, v lanskem letu je bilo tako razpoznanih dve tretjini bolnikov, pri eni ostalih pa je napaka razpoznana po rojstvu, praviloma v porodnišnici. Novica starše vedno neprijetno preseneti, zaskrbljenost je velika, zato je zelo pomembno, da si kardiolog, ki obravnava prizadeto nosečnico ali novorojenčka, vzame dovolj časa in staršem na razumljiv način pojasni, kaj je s srcem narobe, s kakšnimi težavami se bo napaka izražala in kako bomo otroka zdravili.

Pri večini otrok lahko napako z eno ali več operacijami v celoti odpravimo, pri bolnikih, pri katerih pa to ni mogoče, pa lahko s pomagalnimi operacijami dosežemo stanje, ki bistveno izboljša kakovost njihovega življenja. Skoraj nikoli en pogovor ni dovolj, več ko se pogovarjamo, več vprašanj se odpira, potrebna je potrpežljivost in ponavljanje. Starše zanima, ali bodo imeli otroci v življenju omejitve, ali bo napaka vplivala na njihov šolski uspeh, se bodo lahko ukvarjali s športom, kaj bo to pomenilo za njihove otroke… Skratka vse, kar zanima vse novopečene starše, ne glede na to, ali so otroci zdravi ali bolni.

Kakšne so najpogostejše srčne napake pri otrocih?

Najpogostejše srčne napake so defekti prekatnega in preddvornega pretina, sledijo bolezni srčnih zaklopk, predvsem aortne in pulmonalne, zožitev na aortnem loku (koarktacija aorte). Sledijo otroci s transpozicijo velikih arterij, napako, pri kateri aorta in pulmonalne arterija izhajata iz napačnih prekatov, tetralogijo Fallot, atrioventrikularnim septalnim defektom, nekaj pa se rodi tudi otrok s kompleksnimi srčnimi napakami, pri katerih eden od prekatov ni razvit ali ena od velikih arterij ni prehodna. Kombinacij je nešteto.

Katere se lahko popolnoma odpravijo?

Praviloma se z eno ali več operacijami ali kardiološkimi intervencijskimi posegi lahko v celoti odpravi vse napake, pri katerih sta oba prekata normalno razvita. Pri napakah, pri katerih pa en prekat ni razvit ali pa je premajhen, pa popolna poprava napake ni mogoča. Vendar tudi pri teh bolnikih nismo brez možnosti, saj lahko s pomagalnimi operacijami bistveno izboljšamo preživetje in kakovost njihovega življenja.

Kako pa poteka postopek pri nosečnicah, kjer so pri plodu ugotovljene srčne napake?

Ko ginekolog oz. ginekologinja, ki vodi nosečnost, pri ultrazvočnem pregledu ploda posumi, da s srcem morda ni vse tako, kot bi moralo biti, napoti nosečnico za pregled srca k fetalnemu kardiolou. Ta srčno napako natančno morfološko opredeli in se s starši pogovori o naravi napake in zdravljenju, ki bo potrebno. Običajno svetujemo še natančen perinatološki pregled, da izključimo morebitne napake drugih organov in organskih sistemov ter biopsijo horionskih resic oz. amniocentezo za dodatne genetske preiskave. Pri večini otrok s srčnimi napakami težav med samo nosečnostjo in porodom ne pričakujemo, porod je pri večini lahko vaginalen.

Porod vedno načrtujemo v centru, kjer bodo novorojenčku lahko nudili vso potrebno diagnostiko in zdravljenje, s čemer se izognemo negotovosti in zgodnjim premestitvam komaj rojenih otrok in njihovih mam znotraj Slovenije, včasih tudi v tujino. Prenatalna razpoznava in opredelitev srčne napake je v veliko pomoč tudi porodničarjem in neonatologom, ki skrbijo za otroka med porodom in takoj po njem. Skratka, iz akutne in nepredvidljive situacije dobimo kontroliran in načrtovan proces. V zadovoljstvo vseh.

Se jih potem veliko odloči za splav?

Ob prenatalni razpoznavi pomembnih srčnih napak se v Sloveniji za prekinitev prizadete nosečnosti odloči približno polovica parov. Odstotek je višji v primeru kompleksnih napak, pri katerih kompletno kirurško zdravljenje ni mogoče in v primerih, ko poleg srčne napake ugotovimo še druge bolezni, predvsem napake v strukturi in številu kromosomov.

Marsikdo se rodi s tako imenovanim šumom na srcu. Se lahko tak otrok aktivno ukvarja s športom, tudi profesionalnim, ko odraste?

Šum na srcu pediatri opišejo pri skoraj polovici otrok. V veliki večini primerov gre za nedolžne, funkcionalne šume, ki nastanejo ob vibriranju vezivnih nitk v srcu oz. ob pretoku krvi skozi srčne strukture. Od sto otrok s šumom na srcu ima šum zaradi srčne napake manj kot eden, velika večina pa je povsem zdravih. “Šum na srcu” ni diagnoza, zdravnik, ki šum opiše, mora vzrok za šum tudi opredeliti, če pa sam tega ne more, ne zna, pa otroka napotiti za pregled k pediatričnemu kardiologu. Otrok z nedolžnim šumom je zdrav in se lahko ukvarja s športom in vsem ostalim, s čemer se ukvarjajo zdravi otroci in kasneje odrasli.

Vsak kirurg oziroma kardiolog se v življenju sooči s smrtjo pacienta. Kakšne so vaše izkušnje s tem?

Smrti se nikoli ne “navadiš”, vedno znova je težko, sploh, če je nepričakovana in tako zgodaj, kot je pri naših bolnikih. Bolnike nosiš s seboj, domov, v hribe, na dopust, razmišljaš, kaj bi lahko naredil bolje. Fraza, da je smrt del življenja, ne pomaga kaj dosti. Predvsem je njegov konec. Ne, nikoli se je ne “navadiš”.

Včasih pride tudi do tožbe svojcev, to so gotovo neprijetne stvari za zdravnike?

Tožbe so, večina tistim, ki delamo na izpostavljenih delovnih mestih, smo se z njimi, v takšni ali drugačni obliki že srečali, so pa, na srečo, redke. Moje izkušnje so takšne, da to tožb največkrat pride, ko zataji osnovna, človeška komunikacija med osebjem in bolnikom oz. svojci. Tožb si ne želi nihče, velika poraba energije so, stanje dolgoletnega stresa za vse vpletene, epilog navadno ne zadovolji nikogar. Vedno zagovarjam pogovor in razrešitev vseh odprtih vprašanj tam, kjer je do težav prišlo, v sodnem sporu gredo stvari neredko čisto svojo pot, takšno, ki si jo niso želeli in si jo predstavljali ne tožniki, ne toženi.

Nekateri nenadne smrti športnikov zaradi zastoja srca, ki so bile seveda tudi že pred pandemijo, smatrajo kot posledico cepljenja proti virusu covid. Kaj bi jim sporočili?

Nenaden zastoj srca ali celo nenadna smrt na igrišču je nekaj, kar je na srečo relativno redko, približno 1-2 primerov na 100.000 mladih športnikov, se pa z današnjo informacijsko tehnologijo kot blisk razširi po celem svetu in kar smo poznali že tudi pred covidom in cepljenem proti njemu. V dveh tretjinah primerov naknadno ugotovimo primarno bolezen srčne mišice ali genetsko pogojene motnje srčnega ritma, tudi nekatere redkejše bolezni in stanja, tretjina primerov pa ostane nepojasnjenih. Po mojem vedenju covid in cepljenje proti covidu tega bremena nista pomembno povečala.

Kaj ste na splošno spoznali v tem obdobju pandemije?

Moje največje razočaranje med pandemijo je bilo spoznanje, kako nizka je stopnja razumevanja osnovnih bioloških principov in kako malo smo kot posamezniki pripravljeni narediti za splošno dobro. Ukrepi, ki so jih zdravstvene oblasti sprejemale širom Evrope, so bili marsikje sprejeti na nož, stopnja zanikanja je bila zame nerazumljivo visoka. Več kot očitno je bilo, da so hude posledice nalezljivih bolezni, vključno s smrtjo, izginile iz zgodovinske zavesti ljudi. Ampak, ne smemo biti preveč presenečeni, to že dalj časa videvamo tudi na področju cepljenja proti otroškim nalezljivim boleznim. Cepljenje je bilo v minulih desetletjih tako uspešno, da je sedaj žrtev lastnega uspeha. In spet se pojavljajo oslovski kašelj in ošpice. Obeti niso dobri.

V zadnjem času je aktualna stavka zdravnikov. Kaj menite o njej?

Stavki se bom izognil, tako zlorabljena tema je to, da o njej enostavno nima smisla. Nekoč je bo konec, politika in zdravništvo bosta spet morala sodelovati, pa tudi prenapeteži, ki v teh pregretih trenutkih žalijo zdravnike in jih podijo čez eno ali drugo mejo, se bodo slej kot prej ugriznili v jezik in ugotovili, da smo bolniki in zdravniki v istem čolnu in da so naše želje pravzaprav zelo podobne.

V nekaterih medijih ste zdravniki okarakterizirani kot glavni krivci za nastalo situacijo, čeprav sindikat zdravnikov FIDES trdi, da je kriva vlada. Kakšno je vaše mnenje?

Pacta sunt servanda, je bilo jasno že starim Latinom. Samo to bom rekel, je dovolj.

Kako bi po vaše morali rešiti težave v zdravstvu?

S prenehanjem izumljanja tople vode in prenosom enega od dobro delujočih sistemov zahodnoevropskih zdravstvenih sistemov v naše okolje. V celoti, od financiranja, do izvedbe.

Ali lahko razložite razliko med javnim in zasebnim zdravstvom, saj se zdi, da večina ljudi tega ne razume?

Pri javnem zdravstvu ne gre za lastništvo zidov in opreme ampak za storitve, ki jih bolniki lahko dobijo za denar, ki ga plačajo za zdravstveno zavarovanje. Bolniki je popolnoma vseeno, ali dobi storitev, ki jo potrebuje, pri koncesionarju ali pa pri zdravniku v zdravstvenem domu ali javni bolnišnici, edino pomembno je, da je storitev kakovostna in takrat, ko jo potrebuje. Mnogi, ki imajo veliko za povedati proti koncesionarjem niti ne vedo, da je koncesionar tudi njihov zdravnikov.

Koncesionarji so precej bolj vezani na okolje, v katerem delujejo, v lanskem letu je bilo tako na število odpovedi zdravnikov v zdravstvenih domovih 13 krat večje kot pri koncesionarjih. Čisti zasebniki pa so zdravniki, ki nimajo sklenjene pogodbe z ZZZS, zato morajo bolniki vse storitve pri njih plačati v celoti. Čisti zasebniki so rezerva, ki bi jih pri pomanjkanju zdravnikov, ki smo mu priča v Sloveniji, še zlasti na nekaterih področjih, pametna politika lahko takoj vključila v sistem, s tem ko bi jim ponudila koncesije. Ampak jih ne.

Rajši bolnikom zaradi preseganja nedopustno dolgih čakalnih dob plačuje storitve v tujini, v veliki večini tudi pri zasebnikih, doma pa ne. Pa bi bilo veliko bolje. Bolniki bi pregled opravili v domačem jeziku, v okolju kjer ima nad kakovostjo opravljenega dela nadzor Zdravniška zbornica Slovenije, denar, DDV in službe bi ostali doma. Ampak ne. Razumi, kdor more. Jaz ne.

Zakaj v sosednji Avstriji zdravstveni sistem zelo dobro deluje, v Sloveniji pa ne?

Ker sta v središču njihovega zdravstvenega sistema bolnik in njegove potrebe, v središču našega pa so interes in potrebe inštitucij državnega zdravstva. Dokler vsi v tej državi ne naredimo korenitega premika v glavi in tudi v središče našega zdravstvenega sistema dejansko, ne samo v besedah, postavimo bolnika in njegove potrebe, razkoraka ne bomo zmanjšali, samo še večji bo.

Vse več slovenskih zdravnikov in zdravstvenih delavcev se odloča za odhod v tujino, kako jih zadržati v Sloveniji?

Mislim, da samo s korenito zdravstveno reformo. Če bo ostal zdravstveni sistem tak kot je in medsebojne relacije med deležniki v sistemu takšne kot so, tudi podvojitev plač ne bi pomagala.

V zadnjem času delujete tudi v bolnišnici v rodnem Slovenj Gradcu. Kako je prišlo do tega?

Naj vas popravim, rojen sem v Ljubljani, sem pa v Slovenj Gradcu preživel otroštvo in zgodnjo mladost in čeprav sem sedaj že 35 let ponovno v Ljubljani, se še vedno počutim bolj Slovenjegrajčana kot Ljubljančana, otroštvo nas očitno res zaznamuje. Pa tudi kolegi iz Slovenj Gradca me čutijo bolj njihovega kot ljubljanskega, dobro se razumemo. Otroško in fetalno kardiološko ambulanto delam dvakrat mesečno v SB Slovenj Gradec že približno deset let, potrebovali so nekoga in smo se hitro zmenili. Verjamem, da v obojestransko zadovoljstvo. Pa še s starši in bratovo družino se sedaj veliko več vidimo.

V srednjo šolo ste hodili v ravensko gimnazijo oziroma SŠTNPU Ravne, kot se je gimnazija takrat imenovala. Kakšne spomine imate na tiste čase?

Zelo lepe. Bi rekel, najlepša leta mojega življenja. Zelo dober razred smo bili, dobre profesorje smo imeli, tudi čas je bil pravi. Tudi po 35 letih smo še vedno prijatelji, redno, vsaj enkrat letno se srečujemo, čez nekaj tednov gremo za nekaj dni skupaj celo na morje.

Čeprav se ves pogovor profesionalno vikava, je morda prav, da poveva, da sva bila sošolca v paralelkah in da sta najina razreda vsak teden več let bila hud boj na malonogometnem igrišču, kjer si nas, koroški Maradona, vrtil kot mulčke, ampak se nismo dali. Prav rad bi, noro bi bilo, da se udarimo še enkrat, morda z dobrodelno noto, v spomin na tiste, ki jih ni več z nami. Sprejmeš izziv da organizirava ekipi? In navijačice?

Bi ob koncu intervjuja še kaj dodali?

Samo zahvalil bi se rad za priložnost in tebi ter časopisu zaželel vse dobro.

[Intervju z dr. Samom Veselom je bil prvotno objavljen na portalu e-Koroška.]

Foto: ; Porta24