Že pred kar nekaj časa sem prvič izpostavila trditev, da bi se morali poročati šele, ko bomo dovolj zreli, da priredimo zabavo tudi ob morebitni ločitvi. Zagotavljam vam, da do tega ni težko priti.
Ni težko priti do te ugotovitve, ko redno spremljaš vse žalostne zgodbe parov v razhajanju, hkrati pa tudi zagotavljam, da ni težko priti do sposobnosti kulturnega razhoda, ki z lahkoto vsebuje tudi zmožnost prireditve zabave ob razhodu nekoč srečnega para.
Skorajda brez izjeme mi stranke v enih prvih stavkih z debelimi solzami na licih zagotavljajo, da se niso poročile z mislijo ali namero, da bodo nekoč vložile zahtevo za razvezo zakonske zveze. Seveda, da ne. Jaz to vem. Vem pa tudi, da stavek povedo bolj zase kot meni.
Preden z vami podelim en primer odlične prakse, naj vendarle malo pomodrujem. Včasih so se ljudje poročali iz ekonomskih in dednih razlogov, ljubezen je bila drugotnega pomena. Če je bila prisotna, je bilo še toliko bolje, če ne, si s tem ni bilo zaželeno beliti glave.
Pomembno je bilo, da je družina »operativna« in da prispeva državi. Kdo je pripravljal »zaljubljene« na zakon? Cerkev. Duhovniki. Danes imamo do poroke popolnoma spremenjen pogled.
Najprej zahtevamo ljubezen in ekonomija naj bi prišla na vrsto za tem. Če bi slučajno želeli zamenjati ta vrstni red, smo že na rdečem polju preračunljivosti. In ne glede na to, da se je naš odnos do zvez in posledično poroke spremenil v polnih 100 odstotkih, pa nekaj ostaja enako. Kdo danes pripravlja na zakon? Resno? No, pustimo.
Priznam, da sem se ob svojih strokovnih izzivih velikokrat spraševala, kaj bi bilo res modro in dobronamerno ponuditi vsem, ki se zaljubljajo in se odločajo, da bodo romantično in »za vedno« združili svoje svetove. Pri tem sem prišla do kar nekaj ugotovitev in dobrih praks, nekaj pa jih bom z veseljem podelila z vami.
Dejstvo je, da se ljudje poročajo hitro. Če bi počakali do »čarobnega« četrtega leta skupnega življenja, bi se morda njihove nadaljnje odločitve razlikovale od siceršnjih. Mimogrede, enako bi predlagala tudi na področju starševstva, ampak to je tema za kdaj drugič.
Dejstvo je tudi, da jim nihče ne nudi priprav, ki bi bile v koraku s časom. Izblebetati o spoštovanju, razumevanju, ljubezni in potrpljenju nima dandanes prav nikakršne zveze, medtem ko z drugo roko seksamo preko SMS-sporočil, zlivamo vase že deseti kozarec alkoholne pijače, da ubežimo sili nezadovoljstva ali raje naokrog iščemo svoje »poslanstvo«, namesto pomembnost svoje vloge v svoji družini.
In če že govorimo o »pripravah« … kot da se lahko pripravimo na družinsko življenje. Neko umetno vsiljevanje modrih misli je brezpredmetno. Obstajajo stvari, ki jih je enostavno treba izkusiti, informacije pa deliti zgolj v smeri prepoznavanja ne zdravih stanj in vlivanja poguma, da jih pari pravi čas prepoznajo in ukrepajo.
To je sicer le pol poti. Pol poti dela, vztrajnosti in doslednosti, ki jih moramo opravljati zaradi svete trojice sovražnikov zvez: zakoreninjenih vzorcev, digitalizacije in (z)možnosti izbire.
In primer dobre prakse, ki sem ga omenila? Naj izpostavim par, s katerim smo iskali rešitev »po meri«. Eden prvih parov, s katerim sem sodelovala. Name sta se obrnila na željo gospe, ko sta po sedmih letih začutila, da so se začela nabirati nesoglasja in zamere glede poroke.
Nista bila poročena in od samega začetka zveze sta se strinjala, da se ne bosta poročila, ker ne verjameta v poroko. Že na našem drugem srečanju smo ugotovili, da sta oba na neki način gojila željo po poroki, hkrati pa so oba ovirala podzavestna prepričanja, da bo šlo po poroki z njuno zvezo samo še navzdol.
Izvenzakonska zveza jima je predstavljala občutek svobode, hkrati pa jima je bilo hudo vsakokrat, ko sta kjerkoli zasledila kakšne novice in slike srečnih mladoporočencev. In to ju je oba začelo razžirati.
Ker vem, da delujemo v skladu s svojimi podzavestnimi prepričanji in ker bi ju hkrati s spreminjanjem le-teh opeharila čudovitih, ponavljajočih se trenutkov in nadvse kakovostne zveze, sem našla in predlagala drugačno rešitev. Oba sta bila nad predlogom navdušena in naj povem, da ga uspešno prakticirata še danes, svojo zvezo pa uspešno uresničujeta že (mislim, da) osemnajsto leto.
Ne boste verjeli. Ta srečni par ima kar več porok. Dorekla sta vizijo, da bosta za vsakih pet let zveze priredila slavnostno večerjo s peščico izbrancev, vsakih deset let zveze pa nagradila in proslavila z »ne-poroko«. Tako se »poročita« vsakih 10 let in na njuni prvi je bilo izjemno. Čustveno. Čudovito.
Ob njuni »ne-poroki« vse poteka tako kot na »poroki«. Mrzlične priprave, iskanje idealnega ambienta, izbiranje pravih oblek … le da v njunih vabilih piše »vabljeni na najino ne-poroko«. Tako lahko neobremenjeno uživata v vsej romantiki in pozornosti, brez podpisovanja papirjev.
Vsakokrat zgolj izbereta prijatelja, ki ju »poroči«. Pred vsemi si namenita zaobljubi in se vsakokrat znova zavežeta drug drugemu. Ne vem, kaj menite vi, meni se zdi njun ritual neprecenljiv. Krepi ju v njuni trdnosti in hkrati ne vpliva na kakovost njune zaveze ali na njuno dojemanje le-te.
Hkrati jima to omogoča, da drug drugemu ne moreta postati prav zares samoumevna. Odtujena. Da nista zabavna šarmerja le naokrog in doma zadirčna nezadovoljneža. In če za koga, bi morda ravno za ta par lahko dala roko v ogenj, da bi bil nekega dne v resnici zmožen prirediti zabavo tudi ob svojem razhodu.
Ampak to je par, za katerega globoko verjamem, da premore vse kvalitete, da obstane. Da doživi tisto, kar si mnogi drugi neuspešno obljubljajo – da bodo trajali za vedno.
Privoščim jima, da bomo še dolgo in vse do konca hodili na njune »za vedno« »ne-poroke«. Na njune edinstvene in pristne potrditve ljubezni. Le te pa – roko na srce – ne opominjajo le njiju, temveč predvsem učijo tudi nas.
Učijo, da se vedno najdeta pot in način. In če je le-ta takšen, ki izstopa od predvidenih okvirjev in navad, lahko prinaša še toliko več lepega in dobrega. Kaj je lepšega kot dva, ki si krojita pravila in ki premoreta dovolj poguma in vizije za svojstveno pot?
Jima kaj manjka? Bi lahko kje drugje dobila kaj več in bolje? Naj vam kar jaz odgovorim. Odgovori na ta vprašanja ju ne zanimajo. Ker sta se tako odločila. In se tako odločata vsakokrat znova in znova. In to je vse, kar je pomembno in kar šteje.
Kaj pa vem. Morda je pa ravno »ne-poroka« način, da usvojimo mišljenje, da naj bo ločitev na zabavi, ne na sodišču.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorja ne odražajo nujno tudi mnenja uredništva
