Najboljša prispodoba se res skriva v tem loncu, ki ga verjetno vsi poznamo. Kar nekaj rekov poznamo, vezanih na tako zelo vsakodneven pripomoček. Na primer tisto, »da je nekomu odneslo pokrovko«, »da je nekomu zavrelo«, »prekipelo« itd.
Zelo stari, zelo preprosti, pa tako resnični. Morali bi dobro upoštevati, kar nas učijo, in to zavedanje spraviti v prakso. Prepričana sem, da je to skorajda vse, kar potrebujemo, da se izognemo marsikaterim neljubim dogodkom v življenju.
Predstavljajte si, da ste navaden lonec. Kakršenkoli želite. Ta lonec ima določen volumen, torej omejeno sposobnost, koliko vsebine lahko spravi vase in jo tam tudi zadrži. Idealno bi bilo, da ne bi bil nikoli do vrha poln. Še več, super bi bilo, če bi imel v sebi ravno toliko vsebine, da ga ohranja »živega in uporabnega«, hkrati pa se ob premikanju ne preliva ven.
Vsebina je potrebna, da lahko lonec služi svojemu namenu. Da ni le odslužen in nepotreben kos stare šare. Če mu jo nalijemo preko polovice, bo sicer zmogel opraviti svojo nalogo, vendar mu bo to predstavljalo večjo obremenitev. Prav tako ne bo zmogel zagotoviti, da bo ob vsakem dogajanju lahko preprečil prelivanje.
Seveda je to logično. Bolj, ko je lonec poln, več, lažje in hitreje se bo prelilo. Svoji vlogi pa lahko ostaja zvest tudi, če ni napolnjen do zadnjih mej njegove vzdržljivosti. Tako lahko zagotovi, da bo iz njega – ob še tako burnem dogajanju – morda pljusknila čez rob samo kakšna kapljica. Nič tragičnega torej.
Če v ta nesrečni lonec kar zlivamo in nalivamo, pridemo prej ali slej do roba. Kot smo že ugotovili, pa kot takšen ne bo mogel dobro opravljati svoje naloge.
Še tako neznatna turbulenca bo lahko povzročila veliko škodo, saj bo prelita vsebina umazala ves lonec ter vse tisto, kar je okoli njega. Lonec ni fontana. Niti ni njegov namen, da bi bil zapacan ali da bi pacal svojo okolico.
Ja, ljudje smo lonci. In naša vsebina so čustva. Že res, da smo čuteča bitja, katerih čustva so hranilo in gonilo. In ne. Ne strinjam se s tem, kar učijo danes prenekateri. Da lahko in je celo prav napolniti vaš lonec do vrha, pomembno je le, s kakšno vsebino.
V mojem svetu to ne drži. Čustva so čustva. Pozitivna ali negativna. Res je, da nam prinašajo drugačen predznak, a vendarle terjajo svojo pozornost in energijo. Od njih pa si lahko odpočijemo šele ob njihovi odsotnosti. Indiferentnost. Neodzivnost je odgovor. To je ključ in formula za človekovo ravnovesje in zadovoljstvo.
V našem loncu to predstavlja praznino. Ne samoto. Osmišljeno praznino. Tisto varovalko, ki omogoča dovoljšno »rezervo«, da se vsebina ne prelije kar tako. Varovalka, ki prinaša manevrski prostor za premislek, premišljenost, umirjenost in zbranost.
Zato velja dobro vzdrževati svoj lonec. In omenjena prispodoba nam to zagotovo omogoča. Kar si človek lahko predstavlja, to zmore. Zakaj bi se po nepotrebnem izpostavljali neprijetnostim? Trenutkom, ko nam samokontrola uide izpod rok?
Zakaj moramo vedno čakati vse do konca? Zakaj se tako nespametno pripeljemo do zadnjih meja svoje vzdržljivosti in začnemo pokati po šivih? Veste, dobra praksa obstaja. In to so tisti, po katerih se moramo zgledovati in začeti preizkušati njihove formule delovanja in bivanja.
To pa ni en tečaj. Eno predavanje. En pogovor. To je vsakodnevno delo in vložen trud. Učinkovitih bližnjic na tem področju ni!
Ne zanašajmo se torej na to, da »bo že«. Ne bodimo leni in se nehajmo prepuščati, »kar bo, pa bo«. Ko se naša vsebina prelije čez rob, že res, da nam prinese hipno olajšanje, saj smo se delčka vsebine znebili. Ampak … verjemite, da to zatišje ne traja dolgo.
Posoda se hitro spet polni pod robom in prej ko slej se prelije spet in spet. To so naslovi tragedij, ki jih beremo v medijih. O nasilju, umorih, maščevanjih in podobnih »izlitjih«. Takšen način bivanja je mučen in naporen. Pa tudi nezdrav. Koliko škode povzroči okolici, pa ni dovolj časa in besed v tokratnem pisanju.
V napisanem sama vidim največji izziv življenja. Skrbeti, da je moj lonec vedno ravno prav poln. Ne preveč in ne premalo.
Pa je to zgolj osnova. Potem seveda pride na vrsto tudi pregled, kakšna je ta vsebina. Sprejemati odločitve in iskati, katera mi najbolj ustreza, prija in kako jo vzdrževati. Za časa življenja nam dela ne zmanjka. In vztrajno trdim, da je vse skupaj v resnici nadvse preprosto.
Za nekatere pa še vedno nedosegljiva znanost.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumen pa je na voljo TUKAJ.
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.
