Včasih nihče tudi pomislil ni, da ima žival dušo

Oni dan me je obiskal prijatelj – duhovnik. Dolgo se že nisva videla, pa sva si vzela čas za večurno moževanje. Potarnal mi je, da je bila njegova fara, vsaj kar se mladih tiče, v predprazničnih dneh kot izumrla. Odšli so na dopust v tuje kraje, toplice, na smučanje.

Komu je danes sploh še mar za praznike, ne glede na to, so državni ali cerkveni! Pomembno je le, da so, da se lahko kam gre! Tisti, ki so ostali, so sicer prišli k maši, a so potem hiteli domov, ker so morali pogledati ta in še oni film.

“Kje so časi, ko je bil farouš poln obiskovalcev!” je potarnal sogovornik. Prikimavala sem mu. Marsikaj se spreminja. Je to prav ali narobe? Stvar osebnih pogledov na svet!

“Ne bo več dolgo, ko boste spet imeli kup dela!” sem podrobila bolj za šalo kot zares. Brez besed in z odprtimi usti je strmel vame, ko sem mu povedala, da je en njihov nedavno omenil, da ima cerkev velik problem, ker trdi, da živali nimajo duše! Češ, poglejte živalci v oči in boste videli, da jo ima!

“Če bodo tudi cerkveni modreci ugotovili, da živalska duša obstaja, potem bo verjetno treba, če hočemo biti dosledni, za vsako muho, psa, mačko, vrano, itd. itd. organizirati ustrezen pogreb!”

Nekaj časa sva se potem še veselo pričkala, nazadnje sem popustila, ker sem videla, da je postal jezen in žalosten hkrati. Bilo bi mi žal, da bi mi zameril in me ne bi več obiskal.

Potem sva začela obujati spomine. Spomnila sva se, da smo se še v šoli učili, da žival pogine, da je le čebelica tista, ki umre.

V slovenščini poznamo veliko pregovorov, za katere bi lahko mirno rekli, da so dvomljivega slovesa. Denimo: ubiti dve muhi na en mah ali biti rdeč kot kuhan rak.

Nekatere živalske zmerljivke imajo izrazito negativen predznak: cucek, govedo, pijavka, svinja, kukavica, lisica, trot, uš…

Najdejo se tudi takšni, ki v rabi le-teh vidijo rasistične, seksistične in homofobne primesi. Naj dvigne roko, ki ni še nikoli rekel: ”kakšna dobra prasica!”,”nisi vreden, da bi te pes poscal”,”pijan kot krava”, ”tvoj gobec je kot kravja rit” ali pa ”stara koka dobra župa”?

Dotični gospod je tudi dejal, da so se imele živali (kravice), včasih lepše kot danes. Svoje besede je utemeljeval s tem, da so jih nekoč ”spravili na drugi svet” obredno in diskretno.

No, to, da je bil v času moje mladosti zakol diskreten, je čista laž. Stara sem 70 let, še pomnim decembra, ko so bile koline, denimo. Verjemite, čisto nobenih diskretnosti, povezanih s smrtjo, ni bilo niti za nas otroke.

Spomnim se prizorov, ko je prašič- že ves krvav- ušel in potem dirkal okoli hiše in po travniku, dokler ni izkrvavel.

Stara mama, ki je obglavljala kokoši, je mimogrede in zelo ne-obredno porinila sekiro najbližjemu firbcu v roke, češ, uči se in dokončaj moje delo! Potem je nalila v škaf kropa, mi pa smo morali tej kokoši ocufati perje.

Z veliko nelagodja pomnim šintarje, ki so zverinsko, brez diskretnosti, pobijali pse in mačke… Da jim ne bi prišli v roke mačji in pasji mladiči, so jih odrasli kar sami zavezali v vrečo in jih odnesli v bližnji tolmun, kjer so jih utopili.

In ne nazadnje, tudi smrt človeka na splošno ni bila čisto nič diskretna. Ljudje so na očeh širše družine umirali doma ter potem tri dni ležali na t.i. parah. V trugo so jih zabili pred očmi vseh in pogrebi so se vili skozi vso vas…

Spominjam se zgodbe, ko je otrok njega dni padel s kozolca in obležal pod njim v nezavesti. Ker se je to zgodilo ravno v času košnje, je gospodar odločil:«V hišo postavite pare, nezavestnega otroka položite nanje, mi pa gremo po opravkih. Če bo močan, bo preživel, če ne, bo pa umrl!« Na srečo in po čudežu je preživel.

A če kaj, to pa mi lahko verjamete, v starih časih nihče ni niti pomislil, da ima žival dušo. Bilo bi bogokletno!

Še več: takrat nas je Cerkev učila, da se človek loči od živali po tem, da ima dušo. Ki je žival pač nima.

Je pa res, da so predniki za živali (kravo, bikce, prašiče, kokoši, purane) zelo skrbeli. Bile so dragocene zaradi koristi, na njihove ”lepe oči” nihče niti pomislil ni! Prednikom so pomenile vir preživetja – čisto nič drugega. Mladiče so zato v času hudih zim pogosto prinesli v hišo, da v mrzlem hlevu niso zmrznili.

Pravijo, da je Apokalipsa blizu, ko se ljudje pri hrani preseravajo. Ste že bili kdaj v restavraciji, ko so takšni preseratorji za spoznanje preveč (premalo) zapečene bedrca, vrnili nazaj v kuhinjo?

Judita, ki je nekoč kuhala otrokom v ”šoli v naravi”, se z grenkobo spominja vihajočih nosov in zoprnih opazk, ki so padale na račun vsega, celo na račun priljubljenih makaronov. Eni so zahtevali, da je mesna polivka zmiksana, drugi bi jim dodali samo sir, tretji so želeli makarone z jajci, četrti z drobtinami, peti so se jokali, ker jih niso dobili brez vsega.

Potem ji je bilo, kot zdravemu kmečkemu dekletu, zadosti, stresla jih je v lonec skupaj s polivko, jih nato precej glasno postavila na mizo in rekla: “Če ste lačni, boste jedli, če niste, pa lahko zaradi mene poslušate kruljenje v želodcu.”

Skratka, tole o duši, mi ne gre iz glave. Četudi sem pol življenja preživela v gnilem socializmu, pa mi je bilo s toliko norostmi, kot jih slišim danes, takrat vseeno prizaneseno.

MM, tista, ki posluša in piše.

Več o avtorici: TUKAJ

Komentar: