Več je informacij, bolj raste moje nezaupanje

Na svetu nisem od včeraj. Videla in doživela sem marsikaj. Odraščala sem v času, ko se s politiko ni bilo zdravo ukvarjati. Posledice so bile podobne, kot so danes pri tistih, ki se brez rokavic dotaknejo ”nedotakljivih”. Sodniki so jih spoznali za krive, ne da bi dosti razmišljali so ali niso. Enako kot danes. Zgodovina se ponavlja. ”Isto sranje- drugo pakovanje.” Potem je prišla osamosvojitev in v politiki so se znašli znanci in tudi prijatelji. Nekateri so vztrajali, drugi so omagali, tretji so se naveličali, četrti pa so se potrti in razočarani umaknili. Politika je pač kurba in vsi niso rojeni zato, da se onegavijo z njo.

Kljub vsemu sem bila še zmeraj prepričana, da tisti, ki pridejo v parlament, delajo v dobro ljudi, novinarstvo pa jih kot “četrta veja oblasti” pri tem kontrolira. Potem se je zgodil dogodek, ki me je dodobra prizemljil. Po Ambrusu ni bilo nikoli več tako, kot je poprej bilo. Domačini so zahtevali, da se romska družina Strojanovih odseli iz njihovega kraja. Bila sem ravno v Krškem, ko sem slišala, da se tam ”nekaj” dogaja. Sicer sem bila ”le” novinarka na lokalnem radiu, a radovednost zaradi tega ni bila nič manjša. Skupaj z drugimi sem poslušala domačine, ki so pripovedovali o nasilju, ki so ga preživljali, o nemogočih razmerah, v katerih so živeli. Ko sem potem zvečer odprla televizijo, sem onemela. O tem, kaj se je tam v resnici dogajalo, je bilo povedanega manj kot nič, za povrh pa se je potem še takratni predsednik države, Janez Drnovšek, javno, pred kamerami objemal z Elko Strojanovo. Nikoli ne pozabim. Po tem dogodku sem postala zelo previdna. Verjemite, še kako drži, da se tisti, ki ga enkrat piči kača, boji še zvite vrvi.

Politika me je začela zanimati iz preprostega razloga, ker sem želela izvedeti, kaj točno se dogaja v resnici, oziroma, pod kakšnim celofanom mi jo potem poskušajo prodati novinarji. Še dobro, da živim v Zakajčkovi ulici, kjer so ”zakaj-ji” del naše vsakdanjosti. Bilo je že pred leti, ko je na enem od ministrstev delal znanec. Ni bil napačen, a brez ženine podpore bi se lahko zgodilo, da bi prišel v službo brez spodnjega perila in z narobe zapeto srajco. Kako je ta človek vodil svoj resor, mi še danes ni čisto jasno. Včasih si prav želim, da bi se kdo iz ”zaledja”, iz strokovnih služb, ki so politikom na voljo, malo ”pošalil” in nesposobnežu napisal govor, v katerem bi mrgolelo neumnosti. Dam roko v ogenj, da bi napisano prebral pred kolegi in kamerami, saj večina od njih, kot lahko razberemo, pojma nima, zakaj v Parlamentu sploh sedijo.

Na srečo so novinarji do te mere servilni, da ”svojim” postavljajo zgolj dogovorjena vprašanja. Eden zadnjih prizorov, ob katerem mi je bilo za zjokat, je bil, ko se je nekdanja ministrica za javno upravo zapletala pred javnostjo glede nenavadnih razpisov za NVO-je. Bolj ali manj v nebo vpijočih dogodkov je še veliko. Bolj, kot iščem informacije po različnih medijih, bolj raste nezaupanje. Nemogoče je namreč, da je v enem mediju trava vijoličasta, v drugem pa fluorescenčna. Razno razne ankete, kdo na političnih lestvicah zmaguje, so pa tako in tako največkrat prvoaprilske. Za novinarstvo pravijo, da ni le uradna veja oblasti, je tudi ključno za delovanje zdrave demokracije, saj spodbuja odgovornost, informira državljane in spodbuja javno razpravo.

Ljudje smo prav zaradi levo-desnega navijaštva, že kar malo pozabili, kakšen mora biti novinar. Recimo, da mora biti zavezan resnici in poštenemu poročanju. Niti v sanjah bi smel zavajati ali izpuščati pomembnih informacij. Ne bi smel dopustiti, da bi njegovo osebno prepričanja vplivalo na poročanje, saj bi moral stremeti k uravnoteženemu predstavljanju informacij. Novinar se mora izogibati navzkrižjem interesov, mora biti neodvisen od vplivov, ki bi lahko pristransko oblikovali njegovo poročanje. V določenih okoliščinah mora zaščititi identiteto svojih virov, še posebej, če bi razkritje identitete lahko ogrozilo varnost ali dobro počutje vira.

Čeprav je novinarjeva dolžnost obveščati javnost, mora to početi ob spoštovanju zasebnosti posameznikov, razen če je poseg v zasebnost v javnem interesu. Oziroma: tudi o tistih, ki jih ne mara, ne sme govoriti ali pisati na žaljiv in navijaški način. Prav tako novinar, če želi biti verodostojen, ne bi smel sprejemati daril, plačil ali drugih koristi, ki bi lahko ogrozile njegovo nepristranskost ali integriteto. Moje skromno mnenje. Zaupanje je pridobljeno skozi čas in z doslednim spoštovanjem teh vrednot. V času “lažnih novic” in hitro spreminjajoče se medijske krajine, je še toliko bolj pomembno, da novinarji ohranijo visoke standarde profesionalizma in integritete.

Pogosto pozabljamo, da je v novinarstvu pomembno še nekaj: način, s katerim podaja informacije! Ne gre skupaj, da je nekdo v zasebnem pogovoru ali v anonimnosti na twiterju eno, v medijih pa nekaj čisto drugega. Si ptič ali si miš, oboje hkrati ne gre! Živimo v času, ko je strah pred »elito«, ki kroji ne le življenja posameznikov, žal tudi vseh državljanov, zelo visok in zelo prisoten. Nekateri novinarji ne zdržijo več pritiskov in se zlomijo. Dogaja se, da k temu pripomorejo tudi kolegi, ne da bi se zavedali, da ima palica dva konca. Vse se vrača, vse se plača.

Zadnje čase državljani množično odpovedujejo RTV naročnino. Za zdaj je še ne bom, ker si še zmeraj rada ogledam kakšno od poljudnoznanstvenih oddaj. Informativnih pa ne spremljam več. In ta ”ne” velja za vse TV- hiše. Trajalo bo še nekaj časa, da sem bom znebila tistega zoprnega občutka v želodcu, da mi prodajajo polovične resnice, da mi ponujajo celofan, vsebine pa ne. Že od nekdaj me zanimata obe plati kovanca. V slovenskem primeru sta to leva in desna stran. S polovičarstvom nisem zadovoljna!

Sem pa uporabnica Twiterja, vsak dan sledim medijski ponudbi tudi iz tujine, zato vljudno in prijazno prosim: ne nategujte me s prirejenimi novicami! Srce me boli, ko vidim, kaj vse državljanom zamolčite ali poveste le na pol! To preprosto ne gre več! Državljani, ki se jih za nameček poneumlja še z resničnostnimi šovi in ”kmetijami”, z lahkoto in brez večjega truda verjamejo vsemu, kar jim maček na repu prinese- tudi v ploščato zemljo in Marsovčke.

MM, tista, ki posluša in piše