Veliki koncert Oliverja Dragojevića in Elvisa Presleya
Dogajajo se tektonski premiki. Dogajajo se znotraj nas. In dogajajo se vsenaokrog. Za mnoge od teh sprememb niti nimamo besed. Težko jih poimenujemo ali jasno definiramo. Lahko pa jih jasno zaznavamo in se jih potrudimo opisati. Bilo je tako, kot da bi… počutila sem se, kakor da je… zdelo se mi je, kakor da so … to so čedalje pogostejši stavki, ki mi jih ponujajo stranke. Me kaj preseneti? Prav nič. Njim odleže, ko jim zagotovim, da so dobro. Da ni z njimi nič “narobe” in da so zgolj zaznale nekaj, česar do danes nismo poznali ali zmogli opaziti.
S temi tektonskimi premiki je na neki način vezana tudi vsa tehnologija, ki nam je na voljo. Ampak to je kolumna, ne predavanje. Zato ne bom sejala dejstev za in proti. Pa tako ali tako sem se na to temo tudi že razpisala v eni prejšnjih kolumn. Danes bi rada z vami delila vizijo, ki ni daleč. In vključuje tehnologijo. Ali na dober način ali ne, pa naj presodi vsak sam. Kam vas bom v mislih popeljala tokrat?
Prosim, pomislite, koliko oboževalcev, slušateljev, koliko pripadnikov svoje čudovite glasbe je imel in še vedno ima nedolgo nazaj umrli Oliver Dragojević. Ali pa pomislite na Elvisa Presleyja. Koliko milijonov oboževalcev ima še vedno. Zdaj pa si predstavljajte, koliko ljudi bi drvelo na koncert enega ali drugega, če bi dobili priložnost, da ju zopet slišijo in vidijo.
Ponovno bi ju lahko srečali vsi, ki so ju nekoč že “poznali”. Predvsem pa bi ju imel priložnost srečati in spoznati tudi ogromen del generacij, ki ga je “zamudil”, pa vseeno obožuje njuno glasbo. Glasbo, ki ne mine. Glasbo, ki je še kako aktualna in popularna.
Prepričana sem, da bi ljudje “izkoristili” priložnost. Prišli bi zopet na koncert enega ali drugega in prej ko slej se bo zgodil tak projekt. Omogočila pa ga bo vsa novodobna tehnologija, umetna inteligenca in holografski projektor.
Posthumno se bomo lahko v prihodnosti družili z marsikom. Ne glede na to, kako srhljivo, a zanimivo se sliši na prvi pogled, moram priznati, da ko pomislim na to, sem že tam.
To pomeni, da ne glede na to, da se ta hip še ne znam odločiti in opredeliti, kakšno stališče bi zavzela do še ene novitete, ki je neizogibna v našem prihodnjem načinu bivanja, prav tako še nisem niti kratkoročno niti daljnosežno razmislila, kaj to pravzaprav za vse nas pomeni, predvsem vem eno stvar. Zagotovo bi bila med tistimi, ki bi kupili vstopnico. In se najverjetneje polni presunjenosti in ganjenosti ves čas ježili. In zagotovo tudi vem, da bi se prepustila užitku tistih nekaj ur ob poslušanju in ob ogledu glasbenih ikon. Glasbe in ikon, ki so soustvarjali generacije in vse, kar so le-te bile. Glasbe in ikon, ki so – roko na srce – tudi tako ali drugače zaznamovale moje življenje.
Vedno pa se moramo hkrati tudi vprašati, kje se potemtakem vse konča. Kdaj in koga vse bomo lahko srečali in spoznali. Pa čeprav le tako … na pol.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine.
Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologija: https://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikar: https://tjasaravnikar.si/
Foto: Osebni arhiv; Portal24
